V novembru molimo za vzhodne katoliške Cerkve in za Afriko

VATIKAN (ponedeljek, 31. oktober 2011, RV) – Cerkev v novembru moli za vzhodne katoliške Cerkve in za Afriko. Splošni molitveni namen je namreč posvečen Vzhodnim katoliškim Cerkvam, da bi drugi poznali njihovo častitljivo tradicijo in jo spoštovali kot duhovno bogastvo za vso Cerkev.

Vzhodne Cerkve so tiste, ki so se razvile na podlagi prvotnega apostolskega oznanjevanja z izhodiščem v Sveti deželi. Pripadajo različnim izročilom: aleksandrijskemu, antiohijskemu, carigrajskemu, vzhodnosirskemu in armenskemu. Nekatere vzhodne Cerkve so v polnem občestvu z rimsko Cerkvijo, zato jih imenujemo vzhodne katoliške Cerkve. Papež Janez Pavel II. je leta 1995 izdal apostolsko pismo Luč z Vzhoda, namenjeno vzhodnim Cerkvam.

V njem je zapisal, da je častitljivo in starodavno izročilo vzhodnih Cerkva sestavni del dediščine Kristusove Cerkve: »Zato je katoličanom predvsem potrebno, da ga poznajo. Tako se bodo lahko iz njega hranili in po svojih močeh podpirali povezovanje. Naši bratje vzhodni katoličani se dobro zavedajo, da so skupaj s pravoslavnimi brati živi nosilci tega izročila. Sinovi katoliške Cerkve latinskega izročila bi tudi sami morali poznati ta zaklad v njegovi polnosti. Skupaj s papežem bi morali čutiti živo željo, da bi se pred Cerkvijo in svetom spet v polnosti razodevala katoliškost Cerkve, to je tista polnost, ki je ne izraža le eno samo izročilo ali ena skupnost v nasprotju z drugo. Tako bi lahko bili vsi v polnosti deležni te od Boga razodete in nedeljene dediščine vesoljne Cerkve, ki se ohranja in raste v življenju tako vzhodnih kot zahodnih Cerkva« (1).

Papež med drugim tudi izpostavlja, da do vseh Cerkva, vzhodnih in zahodnih, sega krik današnjih ljudi, ki iščejo smisel življenja. »V njem prepoznavamo klic tistega, ki išče pozabljenega in izgubljenega Očeta. Današnji človek od nas pričakuje, da mu pokažemo Kristusa, ki pozna Očeta in nam ga je razodel. Ne izmikamo se vprašanjem sveta, ampak jim ponižno in ljubeznivo prisluhnemo v polni solidarnosti s tistimi, ki sprašujejo. Poklicani smo, da s času primernimi besedami in dejanji pokažemo svetu neizmerna bogastva, ki jih naše Cerkve hranijo v zakladnicah svojih izročil. Učimo se od Gospoda samega, ki se je na poti ustavljal med ljudmi in jih poslušal. Smilili so se mu, ko je videl, da so kakor ovce brez pastirja. Od njega se moramo naučiti tistega pogleda, polnega ljubezni, s katerim je ljudi spravil z Bogom in z njimi samimi ter jim naklanjal moč, ki edina lahko ozdravi celega človeka« (4).

Misijonski molitveni namen za november je namenjen afriški celini, da bi le-ta našla v Kristusu moč za uresničevanje sprave in pravičnosti, ki ga je nakazala afriška škofovska sinoda.

Druga posebna škofovska sinoda za Afriko je potekala od 4. do 25. oktobra 2009 v Vatikanu pod naslovom
Cerkev v Afriki v službi sprave, pravičnosti in miru ter sledila Jezusovim besedam
Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta. Na koncu zasedanja so afriški škofje poudarili, da Afrika želi vstati in ne več biti na robu sveta; Afrika želi sama krojiti svojo usodo in ne misli zgolj na svoje težave. Izpostavljen je bil pomen zakramenta svete spovedi, ki odpira pot spravi in razvoju. Vsi vojskujoči naj odložijo orožje in prenehajo s sovraštvom, so pozvali sinodalni očetje. Velik poudarek je bil dan tudi dialogu, tako ekumenskemu in medverskemu kot tudi dialogu katoliške Cerkve s pripadniki tradicionalnih afriških verstev. Izraženo je bilo tudi odločno nasprotovanje politizaciji vere ter verske nestrpnosti in nasilja.

K splošnemu molitvenemu namenu za vzhodne katoliške Cerkve in misijonskemu za Afriko dodajmo še slovenski molitveni namen. Slovenski verniki smo v novembru vabljeni k molitvi, da bi se v naših cerkvah ne opravljale maše pretežno za pokojne, marveč vsaj v enaki meri tudi za žive (otroke, mladino, družine, starejše, bolne, državne in cerkvene voditelje itd).

Audio: