Benedikt XVI. o današnjima godovnjakoma sv. Simonu Kananejcu in sv. Judu Tadeju

VATIKAN (petek, 28. oktober 2011, RV) – Danes obhajamo praznik dveh svetih apostolov, Simona Kananejca in Juda Tadeja. Papež Benedikt XVI. je v eni izmed katehez med splošnimi avdiencami v letu 2006 posvečenimi dvanajsterim apostolom spregovoril tudi o današnjima godovnjakoma.

»Danes posvečamo svoje premišljevanje dvema apostoloma iz vrste dvanajsterih: Simonu Kananejcu in Judu Tadeju (ki ga ne smemo zamenjevati z Judom Iškariotom). Ne premišljujemo o njiju skupaj samo zato, ker sta na seznamih dvanajsterih vedno navedena drug poleg drugega (prim. Mt 10,4; Mr 3,18; Lk 6,15; Apd 1,13), marveč tudi zato, ker je o njima le malo poročil, če odmislimo, da kanon novozaveznih spisov vsebuje pismo, ki ga pripisujejo Judu Tadeju.

Simon dobi vzdevek, ki se v štirih seznamih spreminja: medtem ko ga Matej in Marko označujeta kot Kananejca, se pri Luku imenuje 'Zelot'. Dejansko se ti dve oznaki ujemata, saj pomenita isto: hebrejski glagol 'gana' pomeni namreč 'biti ljubosumen, strasten'. O Bogu je mogoče reči, da ljubosumno bedi nad ljudstvom, ki si ga je izvolil (prim. 2Mz 20,5). Isto je mogoče reči o ljudeh, ki vneto gorijo in služijo Bogu s popolno predanostjo, kakor Elija (prim. 1Kr 19,10). Tudi če ta Simon ni resnično pripadal nacionalističnemu gibanju zelotov, je vendar zelo mogoče, da ga je odlikovala vsaj žareča vnema za judovsko istovetnost in s tem za Boga, za njegovo ljudstvo in za Božjo postavo. Če to drži, je Simon v popolnem nasprotju do Mateja, ki je kot cestninar opravljal dejavnost, ki je veljala popolnoma za nečisto. To je očitno znamenje za to, da Jezus kliče svoje učence in sodelavce iz najrazličnejših družbenih in verskih plasti, ne da bi koga vnaprej izključeval. Jezusa zanimajo ljudje, ne družbeni sloji in nalepke! Pri tem je lepo, da so v skupini njegovih učencev vsi živeli z ramo ob rami kljub njihovi različnosti in s premagovanjem predstavljivih težav: razlog povezanosti in trdnosti je bil namreč Jezus sam, v katerem so bili vsi zedinjeni. To je razločen nauk za nas, ki se pogosto nagibamo k temu, da poudarjamo razlike in morda tudi nasprotja. Pri tem pozabljamo, da nam je Jezus Kristus dal moč, da razrešujemo svoje spore. Pomislimo tudi, da je skupina dvanajsterih predpodoba Cerkve, v kateri naj bo prostor za vse karizme, ljudstva, rase in vse človeške značilnosti, ki najdejo svojo čvrsto povezanost in svojo edinost v občestvu z Jezusom.

Kar pa se tiče Juda Tadeja, ga tako imenuje izročilo in med seboj povezuje dve različni imeni. Medtem ko ga namreč Matej in Marko imenujeta preprosto 'Tadej' (Mt 10,3; Mr 3,18), se pri Luku imenuje 'Juda, Jakobov sin« (Lk 6,16; Apd 1,13). Vzdevek Tadej je negotovega porekla in ga razlagajo ali kot izpeljavo iz aramejskega 'taddà', kar pomeni 'prsi' in naj bi bil torej 'velikodušen', ali kot okrajšavo grškega imena 'Theódoros, Theódotos'. O Tadeju je malo znanega. Samo Janez opozarja na neko vprašanje, ki ga je ta apostol postavil Jezusu pri zadnji večerji. Tadej je rekel Gospodu: 'Gospod, kaj se je zgodilo, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?' (Jn 14,22). To je zelo aktualno vprašanje, ki ga tudi mi zastavljamo Gospodu: zakaj se Vstali ni razodel svojim nasprotnikom v vsem svojem veličastvu, da bi pokazal, da je zmagovalec Bog? Zakaj se je razodel le svojim učencem? Jezusov odgovor je skrivnosten in globok. Gospod reče: 'Če me kdo ljubi, se bo držal mojih besed; moj Oče ga bo ljubil, in bova k njemu prišla in pri njem prebivala' (Jn 14,22-23). To pomeni, da je potrebno Vstalega videti in zaznati tudi s srcem, ker le tako more Bog prebivati v nas. Gospod se ne prikaže kakor neka stvar. Stopiti hoče v naše življenje. Zato njegovo razodetje vključuje in predpostavlja odprto srce. Samo tako vidimo Vstalega.«

Audio: