Kardinal Amato: Medverski dialog naj se dotika bistva posameznikove identitete
VATIKAN (četrtek, 20. oktober 2011, RV) – »Vsi gledamo iste zvezde, imamo
skupno nebo, sprejema nas isti svet. Kolikšen pomen ima oblika iskanja resnice?
Ni mogoče, da bi obstajala ena sama pot, po kateri bi dospeli do velike skrivnosti.«
To so bile besede rimskega senatorja Simaha, ki je živel v 4. stoletju. Bil je zavzet
zagovornik verskega relativizma. Čeprav v drugačnem kontekstu, so njegove besede aktualne
tudi danes. V današnji miselnosti je namreč pogosto prisotno prepričanje, da so vse
religije resnične ali vsaj delno resnične. Lahko bi rekli, da si vsakdo domišlja,
da ima izključno pravico do resnice.
To vprašanje je v središču pozornosti
nedavno izdanega dela pri vatikanski založbi (LEV). Naslov knjige je Medverski
dialog, njen avtor pa je kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve
svetnikov. V svojem delu se, kot nakazuje podnaslov, ukvarja s pomenom in vrednostjo
dialoga ter bratskega odnosa med različnimi verstvi. Od le-tega sta namreč nemalokrat
odvisna mir med narodi in celo prihodnost človeštva. Soočanje z vprašanjem o resničnosti
neke religije je po Amatovem mnenju torej bistveno. Toda, ali ne gre pri prepričanju
o izključni pravici do resnice morda za nekaj pretiranega, žaljivega ali pa vsaj zelo
neprimernega?
Glede tega kardinal v svoji knjigi preko kratkega zgodovinskega
pregleda drže krščanstva v odnosih z drugimi verstvi izpostavi pomen dveh tokov. Med
seboj sta si različna, hkrati pa se dopolnjujeta. Prvega poimenuje 'dialog Božje ljubezni'.
Ta vključuje sodelovanje med svetovnimi verstvi, da bi dosegli mir med narodi, solidarnost
pri uporabi zemeljskih dobrin, da bi zaščitili naravo in njene zakone, obvarovali
življenje, še zlasti življenje najšibkejših, da bi obvarovali svobodo vsakega človeškega
bitja, predvsem versko svobodo, ter da bi utrdili pravičnost. Prvi tok se torej odpira
neskončnemu obzorju, tako kot je neskončna Božja ljubezen. Drugi tok, ki ga izpostavlja
kardinal Amato, pa je poimenovan 'dialog resnice'. Pri tem gre za svobodo pri soočanju
vsebine lastnih verskih prepričanj z drugimi, v spoštovanju in hvaležnosti za odkritost
sogovornika. Ta dialog je težji. Ne teži k vsesplošni religiji, ki bi imela vsaj minimalen
skupni imenovalec, ampak spodbuja sogovornike, da jasno opredelijo bistvene značilnosti
svojega verskega prepričanja.
Izhodišče kardinala Angela Amata za to razmišljanje
je trditev iz Izjave Dominus Iesus, ki jo je na temo edinosti in vesoljnosti
Kristusa ter Cerkve podala Kongregacija za verski nauk. V dokumentu je zapisano, da
se tako med udejanjanjem kot tudi teoretičnim poglabljanjem v dialog med krščanstvom
in drugimi verstvi, porajajo nova vprašanja. Z njimi se je potrebno spoprijemati z
iskanjem vedno novih poti, z novimi predlogi za obnašanje. Pri tem pa je seveda potrebno
ravnati skrbno in premišljeno. Po Amatovih besedah je nujno preseči teorije eskluzivizma,
inkluzivizma in relativizma. Dejansko to pomeni izogibati se splošnega, površnega
dialoga, ki ne upošteva specifične identitete vsakega sogovornika in temeljne vsebine
vsakega verstva. Dialog se mora dotikati dejanskih verskih, etičnih, vzgojnih, političnih
in kulturnih prepričanj. Z eno besedo, dotikati se mora bistva posameznikove identitete.
To pa predpostavlja temeljito poznavanje lastne vere in kolikor je le mogoče celostno
vedenje o veri sogovornikov. Kardinal Amato namreč poudarja, da medverski dialog ni
nekaj, kar bi se lahko improviziralo.
V svoji knjigi pa izpostavlja še eno
veliko oviro za medverski dialog. V postmoderni kulturi se zdi vprašanje o resnici
izziv. Sodobni človek se le redko sprašuje o resnici. Raje zavzame držo, da so vse
religije delno resnične, torej, da ni nobena resnična in da so med seboj zamenljive.
Amato zato pravi, da je nujna odločna sprememba drže. Nujna so dejanja, ki presegajo
omejene obrazce diplomatskega dialoga, dejanja, ki v celoti tvegajo obstanek načrtov
človeške in verske uresničitve sogovornikov. Zanesljiv temelj te spremenjene drže
pa morajo biti štiri načela: resnica, svoboda, ljubezen in medsebojno spoštovanje.
Ker kristjane k tej drži spodbuja želja, da bi vsakdo prepoznal Kristusovo ljubezen,
njihov cilj ne more biti dosega kompromisa. Nasprotno, njihov cilj mora biti prav
vzdrževanje te drže dialoške bližine, ki daje prostor Božji milosti, da se razliva
v srcih in mislih celotnega človeštva.