Papež ob svetovnem dnevu hrane: Da bi vsaki osebi - danes in ne jutri - zagotovili
dostop do osnovnih prehrambenih virov
VATIKAN (ponedeljek, 17. oktober 2011, RV) – Namen svetovnega dneva hrane
bi moral biti v prizadevanju za preoblikovanje obnašanj in odločitev, ki bi vsaki
osebi, danes in ne jutri, zagotovili dostop do potrebnih prehrambenih virov, in da
bi kmetijski sektor razpolagal z zadostim obsegom vlaganj in virov ter tako dal stabilnost
proizvodnji in trgu. Tako je ob včerajšnjem svetovnem dnevu hrane zapisal Benedikt
XVI. Papeževo pismo je stalni opazovalec Svetega sedeža pri Organizaciji ZN za prehrano
in kmetijstvo (FAO), msgr. Luigi Travaglino, prebral na slovesnosti, ki je danes potekala
na sedežu FAO v Rimu.
Sveti oče v pismu med drugim izpostavlja, da kljub napredku
in upravičenemu upanju na ekonomijo, ki bi bila vedno bolj spoštljiva do človekovega
dostojanstva, ne moremo zamolčati, da prihodnost človeške družine potrebuje nov zagon,
da bi se preseglo trenutno šibkost in negotovost. Kljub globalni dimenziji, ki jo
živimo, so jasno vidna znamenja velike razdelitve med tistimi, ki jim primanjkuje
za vsakodnevno preživetje, in tistimi, ki razpolagajo z ogromnimi viri in jih pogosto
ne uporabljajo za prehrambene namene ali jih celo uničujejo, trdi papež in dodaja,
da vse to potrjuje, kako nas globalizacija spreminja v sosede, ne pa v brate in sestre.
Benedikt XVI. poudarja, da je treba ponovno odkriti tiste vrednote, ki so vpisane
v srce vsakega človeka in so od vedno navdihovale njegova dejanja: sočutje in človečnost
do drugih ljudi morata ponovno postati osnova vsake dejavnosti, kar velja tudi za
dejavnosti mednarodne skupnosti.
Papež izpostavlja, da gre za osvojitev odgovorne
notranje drže, ki lahko spodbudi drugačen način življenja, nujno potrebno zmernost
v obnašanju in trošenju, v izkoriščanju vseh naravnih virov, razdeljevanju virov in
predvsem v konkretnih prizadevanjih za razvoj vseh narodov in držav. Po papeževih
besedah so države in mednarodne korporacije poklicane k odgovornemu vlaganju v kmetijsko
infrastrukturo, namakalne sisteme, transport, organizacijo trgov, vzgojo in širjenje
primerne kmetijske tehnike, da se bo zlasti na lokalni ravni pravilno uporabljalo
človeške, naravne in družbenogospodarske vire.