Duhovne misli Benedikta XVI. za 29. navadno nedeljo
Benedikt XVI. je Jezusov nauk: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu,
kar je Božjega« (Mt 22,21), razložil v pismu katoličanom v Ljudski republiki Kitajski.
»Podrobna
analiza bolečega stanja v teh močnih nasprotjih, v katera so vpleteni tako verni laiki
in tudi pastirji Cerkve, poleg drugih vzrokov jasno izpostavi vpliv organov, ki so
bili vsiljeni z namenom biti prvi odgovorni za življenje katoliške skupnosti. Žal
je še vedno odobritev teh organov merilo za to, ali je neka skupnost, oseba ali verski
kraj legalen in s tem uraden ali ne. To je povzročilo razdor med klerom samim, pa
tudi med verniki. Takšno stanje so povzročili dejavniki, ki so prišli zunaj Cerkve,
vendar pa so zelo pogojili njeno pot ter hkrati dali povod za sumničenja, medsebojne
obtožbe in ovadbe. To je skrb vzbujajoča slabost v Cerkvi.
Glede kočljivega
vprašanja, kakšni naj bodo odnosi do državnih organov, nam to zelo dobro osvetli povabilo
2. vatikanskega koncila, ki pravi, naj sledimo besedam in delovanju Jezusa Kristusa.
Saj On namreč ni hotel biti politični mesija ali gospodovati z močjo, temveč je želel
biti Sin človekov, ki je prišel, »da bi stregel in dal svoje življenje v
odkupnino za mnoge« (Mr 10,45). Razodel se je kot popolni Božji služabnik, ki
'nalomljenega trsta ne bo zlomilin tlečega stenja ne ugasil'
(Mt 12,20). S tem, ko je zapovedal plačevati davke, je priznal civilno oblast in njene
pravice, hkrati pa je jasno opomnil, da je potrebno bolj spoštovati to, kar je Božjega:
'Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega' (Mt
22,21). Končno je dopolnil svoje razodetje s tem, da je na križu dovršil delo odrešenja,
ter s tem prinesel ljudem zveličanje in resnično svobodo. Pričeval je za resnico,
vendar je ni hotel s silo vsiliti oporečnikom. Njegovega kraljestva se namreč ne brani
z mečem, temveč se ga gradi s pričevanjem in poslušanjem Resnice. Širi se ga z ljubeznijo,
s katero Kristus povišan na križ, privlači ljudi k sebi (prim. Jn 12,32).
Resnica
in ljubezen sta dva stebra v življenju krščanske skupnosti. Zaradi tega sem spomnil
(v katehezi aprila leta 2006), da je 'Cerkev ljubezni kot tudi Cerkev resnice, razumljena
predvsem v zvestobi Evangeliju, ki ga je Gospod zaupal svojim. Toda družina Božjih
otrok, da bo živela v edinosti in miru, potrebuje nekoga, ki jo bo ohranjal v resnici
ter jo bo vodil z modrim in zanesljivim razločevanjem. Za ta namen je bila ustanovljena
služba apostolov. S tem smo prišli do pomembne točke. Cerkev je vsa od Svetega Duha,
ima pa tudi strukturo, apostolsko nasledstvo, ki je odgovorno zagotavljati ohranjanje
Cerkve v resnici, ki jo ji je podaril Kristus, iz katere pa tudi izjaja sposobnost
ljubiti. Apostoli in njihovi nasledniki so tako verodostojni varuhi in priče zaklada
resnice, ki je bil izročen Cerkvi, kakor tudi služabniki ljubezni. Oba vidika gresta
skupaj. Resnica in ljubezen sta dva obraza istega daru, ki prihaja od Boga ter se
je po apostolski službi ohranil v Cerkvi vse do današnjih dni.
Če imamo pred
očmi 'izvirni Jezusov načrt', je jasno, da zahteva nekaterih od države ustanovljenih
organov tujih notranji sestavi Cerkve, postaviti se nad same škofe ter voditi življenje
cerkvenih skupnosti, ni v skladu s katoliškim naukom, po katerem je Cerkev apostolska,
kakor je to tudi potrdil 2. vatikanski koncil.
V skladu z zgoraj razloženimi
načeli naj pastirji in verni laiki imajo pred očmi, da so oznanjevanje evangelija,
kateheze, karitativne dejavnosti, bogoslužje in obredi, kakor tudi ostale pastoralne
odločitve izključno v pristojnosti škofov skupaj z njihovimi duhovniki, ki so v nepretrganem
nasledstvu vere posredovane od Apostolov po Svetem pismu ter Izročilu Cerve in je
od zunaj ne more nihče spreminjati.