2011-10-12 15:11:02

Papež spregovoril o Psalmu 126: V življenju videti dobre stvari, ki nam jih poklanja Gospod, in ne le težave


VATIKAN (sreda, 12. oktober 2011, RV) – Sveti oče je današnjo katehezo med splošno avdienco posvetil Psalmu 126, ki nas uči, kot je dejal, » da moramo v molitvi vedno ostati odprti za upanje in trdni v veri v Boga«. Vernike, zbrane na Trgu sv. Petra, je spodbudil, naj svoje pozornosti ne usmerjajo le na težave v svojem življenju, temveč prav tako opazijo dobre stvari, ki jim jih poklanja Gospod.

Psalm 126 slavi velike reči, ki jih je Gospod storil za svoje ljudstvo in ki jih stalno dela za vsakega vernika, je dejal sveti oče. Psalmist se na začetku molitve spominja trenutka odrešenja, ko se je izraelsko ljudstvo vrnilo iz babilonskega izgnanstva nazaj v svojo domovino: »Ko je Gospod obrnil usodo Siona, smo bili kakor tisti, ki sanjajo. Tedaj so bila naša usta polna smeha.« Padec Jeruzalema in babilonsko izgnanstvo sta za izvoljeno ljudstvo bila uničujoča, ne le na političnem in družbenem, ampak predvsem na verskem in duhovnem področju. Spraševali so se, ali jih je Bog morda zapustil. Zato konec izgnanstva in vrnitev v domovino prav tako pomenita tudi vrnitev vere, zaupanja in občestva z Gospodom. Ta ''obrnitev usode'' kaže tudi na spreobrnitev srca, odpuščanje, ponovno najdeno prijateljstvo z Bogom, zavedanje njegovega usmiljenja in ponovno slavljenje. Božji posegi imajo pogosto nepričakovane izraze in grejo onkrat tistega, kar si predstavlja človek. In tako se začudenost in veselje izrazita v hvalnici: »Velike reči je Gospod storil za nas, bili smo veseli.«

Bog dela čudovite reči v zgodovini človeštva, je dejal papež. Skozi dela odrešenja se vsem razodeva kot mogočni in usmiljeni Gospod, kot zatočišče zatiranih, ki ne pozablja klica ubogih, ki ljubi pravičnost in pravico in katerega ljubezen napolnjuje zemljo. Tudi vsa ostala ljudstva prepoznavajo velike reči, ki jih Bog dela za svoje ljudstvo in Gospoda slavijo kot Odrešenika. Papež je vernike spodbudil, naj v svojem življenju opazijo dobre stvari, ki jim jih Bog poklanja ter se zanje zahvaljujejo: »Dragi bratje in sestre,« je dejal sveti oče, »v molitvi bi morali pogosteje videti, kako nas v življenjskih dogodkih Gospod varuje, vodi in nam pomaga, ter ga slaviti za vse, kar je storil za nas. Bolj pozorni moramo biti na dobre reči, ki nam jih daje Gospod,« je spodbudil Benedikt XVI. »Ta pozornost, ki postane hvaležnost, je za nas zelo pomembna, saj ustvarja spomin na dobro, ki nam nato pomaga v trenutkih teme,« je dejal papež in dodal, da kdor vidi Gospodovo dobroto s pozornim srcem, je poln veselja.

Biti rešeni in se vrniti v domovino je kot da bi se vrnili v življenje: osvoboditev napolni usta s smehom, a obenem je zaznati pričakovanje izpolnitve, po kateri se še naprej hrepeni in za katero se še naprej prosi. Psalmist v drugem delu psalma zato prosi za vrnitev, kot da do nje še ni prišlo: »Gospod, omogoči našo vrnitev, kakor vrnitev potokov v Negebu.« Psalm gre onkraj golega zgodovinskega dogodka ter se odpira za prostranejše razsežnosti. Rešitev iz Babilona je nedovršen dogodek: sicer se je ''že'' zgodil, vendar ''še ni'' zaznamovan z dokončno polnostjo. Psalm pri tem uporablja nazorne podobe, kot na primer izsušeni potoki v Negebu ali pa sejanje in žetev: »Tisti, ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem. Odhaja, odhaja z jokom, ko nosi seme za setev; prihaja, prihaja z vriskanjem, ko nosi svoje snope.« Setev spremljajo solze, kajti seje se to, kar še mora postati kruh, zato se setev spremlja z negotovim pričakovanjem. Kmet pripravlja zemljo in trosi semena, vendar ne ve, kam bodo padla, ali jih bodo pojedle ptice, ali bodo pognale korenine in bo dozorelo klasje. Jezus je o tem govoril svojim učencem: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako« (Mr 4, 26-27). »To je skrivnost življenja, to so čudovite velike reči odrešenja, ki jih Gospod uresničuje v zgodovini ljudi,« je dejal papež. Ob žetvi pa je vse spremenjeno, jok se je končal in na njegovo mesto je prišel vzklik veselja.

Sporočilo Psalma 126 postane še jasnejše s Kristusovo skrivnostjo in v luči nove zaveze. Vernik, ki hodi skozi temo, je kot pšenično zrno, ki je padlo v zemljo in umrlo zato, da bi dalo mnogo sadu; ali pa: je kot žena, ki trpi pri porodu, da bi se potem veselila ob novem življenju, ki se je rodilo na svet. Benedikt XVI. je izpostavil, da nas Psalm 126 uči, da moramo v molitvi vedno ostati odprti za upanje in trdni v veri v Boga. Naša zgodovina, čeprav zaznamovana s trpljenjem, negotovostjo in krizami, je zgodovina odrešenja. »V Jezusu se konča vsako naše iznanstvo in vsaka solza je posušena v skrivnosti križa, skrivnosti smrti, ki je spremenjena v življenje,« so bile papeževe besede. Tudi mi, ko odkrijemo Kristusa, ki je naše življenje in resnica, vstopimo na zemljo vere in pogosto najdemo temno, težko, naporno življenje, najdemo setev v solzah. A prepričani smo lahko, da nam bo Kristusova luč na koncu dala zares obilno žetev. Tega se po papeževih besedah moramo naučiti v temnih nočeh in ne pozabiti, da svetloba obstaja, da je Bog že v našem življenju in da lahko sejemo v velikem zaupanju v Gospoda, ki je močnejši od vseh nas. »Pomembno je ne izgubiti ta spomin na Božjo navzočnost v našem življenju,« je še poudaril Benedikt XVI.

Audio: RealAudioMP3

Psalm 126

Ko je Gospod obrnil usodo Siona,smo bili kakor tisti, ki sanjajo.
Tedaj so bila naša usta polna smeha
in naš jezik vriskanja;
tedaj so govorili med narodi:
»Velike reči je Gospod storil zanje.«
Velike reči je Gospod storil za nas,
bili smo veseli.

Gospod, omogoči našo vrnitev,
kakor vrnitev potokov v Negebu.
Tisti, ki sejejo s solzami,
žanjejo z vriskanjem.
Odhaja, odhaja z jokom,
ko nosi seme za setev;
prihaja, prihaja z vriskanjem,
ko nosi svoje snope.







All the contents on this site are copyrighted ©.