Papež spregovoril o Psalmu 126: V življenju videti dobre stvari, ki nam jih poklanja
Gospod, in ne le težave
VATIKAN (sreda, 12. oktober 2011, RV) – Sveti oče je današnjo katehezo med
splošno avdienco posvetil Psalmu 126, ki nas uči, kot je dejal, » da moramo
v molitvi vedno ostati odprti za upanje in trdni v veri v Boga«. Vernike, zbrane
na Trgu sv. Petra, je spodbudil, naj svoje pozornosti ne usmerjajo le na težave v
svojem življenju, temveč prav tako opazijo dobre stvari, ki jim jih poklanja Gospod.
Psalm
126 slavi velike reči, ki jih je Gospod storil za svoje ljudstvo in ki jih stalno
dela za vsakega vernika, je dejal sveti oče. Psalmist se na začetku molitve spominja
trenutka odrešenja, ko se je izraelsko ljudstvo vrnilo iz babilonskega izgnanstva
nazaj v svojo domovino: »Ko je Gospod obrnil usodo Siona, smo bili kakor tisti,
ki sanjajo.Tedaj so bila naša usta polna smeha.« Padec Jeruzalema
in babilonsko izgnanstvo sta za izvoljeno ljudstvo bila uničujoča, ne le na političnem
in družbenem, ampak predvsem na verskem in duhovnem področju. Spraševali so se, ali
jih je Bog morda zapustil. Zato konec izgnanstva in vrnitev v domovino prav tako pomenita
tudi vrnitev vere, zaupanja in občestva z Gospodom. Ta ''obrnitev usode'' kaže tudi
na spreobrnitev srca, odpuščanje, ponovno najdeno prijateljstvo z Bogom, zavedanje
njegovega usmiljenja in ponovno slavljenje. Božji posegi imajo pogosto nepričakovane
izraze in grejo onkrat tistega, kar si predstavlja človek. In tako se začudenost in
veselje izrazita v hvalnici: »Velike reči je Gospod storil za nas, bili smo
veseli.«
Bog dela čudovite reči v zgodovini človeštva, je dejal papež.
Skozi dela odrešenja se vsem razodeva kot mogočni in usmiljeni Gospod, kot zatočišče
zatiranih, ki ne pozablja klica ubogih, ki ljubi pravičnost in pravico in katerega
ljubezen napolnjuje zemljo. Tudi vsa ostala ljudstva prepoznavajo velike reči, ki
jih Bog dela za svoje ljudstvo in Gospoda slavijo kot Odrešenika. Papež je vernike
spodbudil, naj v svojem življenju opazijo dobre stvari, ki jim jih Bog poklanja ter
se zanje zahvaljujejo: »Dragi bratje in sestre,« je dejal sveti oče, »v
molitvi bi morali pogosteje videti, kako nas v življenjskih dogodkih Gospod varuje,
vodi in nam pomaga, ter ga slaviti za vse, kar je storil za nas. Bolj pozorni
moramo biti na dobre reči, ki nam jih daje Gospod,« je spodbudil Benedikt XVI.
»Ta pozornost, ki postane hvaležnost, je za nas zelo pomembna, saj ustvarja spomin
na dobro, ki nam nato pomaga v trenutkih teme,« je dejal papež in dodal, da kdor
vidi Gospodovo dobroto s pozornim srcem, je poln veselja.
Biti rešeni in se
vrniti v domovino je kot da bi se vrnili v življenje: osvoboditev napolni usta s smehom,
a obenem je zaznati pričakovanje izpolnitve, po kateri se še naprej hrepeni in za
katero se še naprej prosi. Psalmist v drugem delu psalma zato prosi za vrnitev, kot
da do nje še ni prišlo: »Gospod, omogoči našo vrnitev, kakor vrnitev
potokov v Negebu.« Psalm gre onkraj golega zgodovinskega dogodka ter se odpira
za prostranejše razsežnosti. Rešitev iz Babilona je nedovršen dogodek: sicer se je
''že'' zgodil, vendar ''še ni'' zaznamovan z dokončno polnostjo. Psalm pri tem uporablja
nazorne podobe, kot na primer izsušeni potoki v Negebu ali pa sejanje in žetev: »Tisti,
ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem. Odhaja, odhaja z jokom, ko nosi seme za
setev; prihaja, prihaja z vriskanjem, ko nosi svoje snope.« Setev spremljajo
solze, kajti seje se to, kar še mora postati kruh, zato se setev spremlja z negotovim
pričakovanjem. Kmet pripravlja zemljo in trosi semena, vendar ne ve, kam bodo padla,
ali jih bodo pojedle ptice, ali bodo pognale korenine in bo dozorelo klasje. Jezus
je o tem govoril svojim učencem: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom,
ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije
in raste, da sam ne ve kako« (Mr 4, 26-27). »To je skrivnost življenja, to
so čudovite velike reči odrešenja, ki jih Gospod uresničuje v zgodovini
ljudi,« je dejal papež. Ob žetvi pa je vse spremenjeno, jok se je končal in na
njegovo mesto je prišel vzklik veselja.
Sporočilo Psalma 126 postane še jasnejše
s Kristusovo skrivnostjo in v luči nove zaveze. Vernik, ki hodi skozi temo, je kot
pšenično zrno, ki je padlo v zemljo in umrlo zato, da bi dalo mnogo sadu; ali pa:
je kot žena, ki trpi pri porodu, da bi se potem veselila ob novem življenju, ki se
je rodilo na svet. Benedikt XVI. je izpostavil, da nas Psalm 126 uči, da moramo v
molitvi vedno ostati odprti za upanje in trdni v veri v Boga. Naša zgodovina, čeprav
zaznamovana s trpljenjem, negotovostjo in krizami, je zgodovina odrešenja. »V Jezusu
se konča vsako naše iznanstvo in vsaka solza je posušena v skrivnosti križa,
skrivnosti smrti, ki je spremenjena v življenje,« so bile papeževe besede. Tudi
mi, ko odkrijemo Kristusa, ki je naše življenje in resnica, vstopimo na zemljo vere
in pogosto najdemo temno, težko, naporno življenje, najdemo setev v solzah. A prepričani
smo lahko, da nam bo Kristusova luč na koncu dala zares obilno žetev. Tega se po papeževih
besedah moramo naučiti v temnih nočeh in ne pozabiti, da svetloba obstaja, da je Bog
že v našem življenju in da lahko sejemo v velikem zaupanju v Gospoda, ki je močnejši
od vseh nas. »Pomembno je ne izgubiti ta spomin na Božjo navzočnost v našem življenju,«
je še poudaril Benedikt XVI.
Audio:
Psalm 126
Ko
je Gospod obrnil usodo Siona,smo bili kakor tisti, ki sanjajo. Tedaj so bila naša
usta polna smeha in naš jezik vriskanja; tedaj so govorili med narodi: »Velike
reči je Gospod storil zanje.« Velike reči je Gospod storil za nas, bili smo
veseli.
Gospod, omogoči našo vrnitev, kakor vrnitev potokov v Negebu. Tisti,
ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem. Odhaja, odhaja z jokom, ko nosi
seme za setev; prihaja, prihaja z vriskanjem, ko nosi svoje snope.