Na današnji dan leta 1962 se je začel drugi vatikanski koncil
VATIKAN (torek, 11. oktober 2011, RV) – Na današnji dan pred devetinštiridesetimi
leti se je v Vatikanu začelo prvo zasedanje drugega vatikanskega koncila. 11. oktobra
1962 je skoraj 2500 škofov iz vsega sveta v dolgem in slovesnem sprevodu iz Trga sv.
Petra vstopilo v Petrovo baziliko. Prvo zasedanje je potekalo skoraj dva meseca, sledila
pa so mu še tri, vse do 21. novembra 1965, ko se je koncil, imenovan tudi ekumenski,
sklenil.
Ekumenski koncil je 25. januarja 1959, že tri mesece po svoji izvolitvi,
napovedal papež Janez XXIII. Njegovo odločitev je spodbudilo takratno družbeno stanje,
ki je pričevalo o propadanju duhovnih in moralnih vrednot. Prišlo je namreč do velikih
družbenih in političnih sprememb in pojavili so se novi problemi, ki so zahtevali
krščanski odgovor. Napoved koncila je bila popolnoma nepričakovana in je imela velik
odmev. Tako zunaj kot znotraj Cerkve so se prebudila pričakovanja in upanja ter prav
tako dvomi in nasprotovanja.
Janez XXIII. je želel koncil pastoralne narave,
ki bi pomenil prenovo Cerkve. V svoji prvi okrožnici je zapisal, da je namen koncila
spodbuditi rast v veri, prenovo običajev in dopolnitev cerkvene stroke. Koncil bi
naj bil podoba resnice, edinosti in ljubezni ter bil za ločene brate in sestre vabilo
k edinosti, ki jo je želel Kristus. Zvest božjemu navdihu je Janez XXIII. brez obotavljanja
ustanovil pripravljalno komisijo, ki je začela s posvetovanji in pripravo glavnih
tem, o katerih bodo razpravljali koncilski očetje. Med pripravami na drugo zasedanje,
3. junija 1963, je papež Janez XXIII. umrl. Nasledil ga je milanski nadškof, kardinal
Giovanni Battista Montini in prevzel imel Pavel VI. Nekateri so se bali, drugi pa
upali, da se bo koncil zaustavil, a novo izvoljeni papež je konec junija potrdil njegovo
nadaljevanje. Drugo zasedanje se je tako začelo 29. septembra 1963.
Med koncilom
so se pojavljale mnoge težave. Teme, o katerih je bilo vsak dan govora, so bile številne
in raznovrstne. Nanašale so se na življenje Cerkve, ločenost med kristjani, nekrščanske
religije, človeštvo na splošno. K nekaterim temam je Cerkev na koncilu sproh prvič
pristopila. V ospredje so prihajale tudi različne izkušnje, miselnost in pogledi na
družbeno in cerkveno stvarnost. 8. decembra 1965 je papež Pavel VI. naznanil zaključek
drugega vatikanskega koncila. Začela se je težka faza uresničevanja vatikanskih sklepov.
Vsak
koncil pomeni pomemben mejnik na poti vesoljne Cerkve. S poglobitvijo nauka, liturgično
in disciplinarno reformo, izbiro bolj primernih načinov evangelizacije usmerja cerkveno
življenje. Vsak koncil odpre novo obdobje za uresničevanje poslanstva Cerkve. Drugi
vatikanski koncil je postal oporna točka za življenje sodobne Cerkve, tudi v današnjem
času. Za sabo je pustil smernice v obliki bogatih dokumentov: štiri konstitucije (eno
liturgično, dve dogmatični in eno pastoralno), devet dekretov in tri deklaracije.
Vsi dokumenti tvorijo osnovno telo cerkvenega nauka in zakonov, potrebnih za prenovo
Cerkve. Štiri glavne konstitucije usmerjajo v pravilno interpretacijo ostalih koncilskih
dokumentov, ki se nanašajo na različna področja Cerkvenega življenja in delovanja.
Temeljna misel, ki prežema vse dokumente, je prenova v duhu bolj živega posnemanja
Kristusa, ki je središče Cerkve in vse poživlja s svojim Duhom