Papež med splošno avdienco: Psalm 23 nas vabi, da obnovimo zaupanje v Boga ter se popolnoma izročima v njegove roke

VATIKAN (sreda, 5. oktober 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je današnjo katehezo med splošno avdienco, ki je potekala na Trgu sv. Petra, posvetil Psalmu 23. »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka,« se glasi začetek psalma, ki je prežet z zaupanjem in v katerem psalmist izraža svojo gotovost v to, da je voden in varovan, zaščiten pred vsako nevarnostjo, kajti Gospod je njegov pastir. Začetne vrstice nam približajo nomadsko okolje pastirstva in izkušnjo poznavanja med pastirjem in ovcami, ki sestavljajo njegovo malo čredo, je pojasnil Benedikt XVI. Vstopimo v vzdušje zaupanja, bližine, nežnosti: pastir pozna svoje ovce, jih kliče po imenu in te mu sledijo, saj ga poznajo in mu zaupajo (Jn 10.2-4). On zanje skrbi, jih varuje in brani, daje jim dobro in mirno življenje. Nič jim ne more manjkati, če je pastir z njimi. In tej izkušnji nas približa psalmist, ko Boga imenuje za svojega pastirja: »Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena« (Ps 23, 2-3).

Pred nami se pojavi podoba zelenih pašnikov in vodnih izvirov, oaz miru, proti katerim pastir vodi čredo – vse to so po papeževih besedah simboli tistih krajev življenja, kamor Gospod vodi psalmista. Ta se čuti kot ovca, ki leži na travi ob izviru, počiva brez bojazni, v zaupanju in miru, kajti kraj je varen, voda je sveža in pastir bdi nad njo. Bog torej psalmista vodi na zelene pašnike in k mirnim vodam, kjer je vsega v izobilju. Tudi v puščavi, na krajih pomanjkanja in smrti, se ne zmanjša gotovost v navzočnost Gospoda, tako da psalmist lahko reče: »Nič mi ne manjka.« Pastir namreč želi dobro svoji čredi, svoj ritem in potrebe prilagaja čredi, hodi in živi z njo, jo vodi po pravih poteh. Varnost njegove črede mu je najpomembnejša. Benedikt XVI. je spodbudil, naj smo tudi mi kot psalmist prepričani, da če hodimo za Kristusom, dobrim Pastirjem, hodimo po pravih poteh, pa čeprav se zdijo težke, vijugaste in dolge. Gospod nas vodi in nam je vedno blizu in tako nam nič ne bo primanjkovalo. V tej gotovosti psalmist mirno zatrjuje: »Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita« (Ps 23, 4). Psalmist kljub temni noči brez strahu nadaljuje svojo pot, kajti ve, da je Gospod z njim. Besede »ti si z menoj« kažejo na trdno zaupanje ter globoko vero. Božja bližina namreč spreminja realnost, temna globel izgubi vsako nevarnost in grožjo.

Drugi del Psalma 23 nas popelje v pastirjev šotor: »Pred mano pogrinjaš mizo vpričo mojih nasprotnikov; z oljem mi maziliš glavo, moja čaša je prepolna« (Ps 23, 5). Gospod se pokaže kot tisti, ki velikodušno in pozorno sprejme molilca ter pred njim pogrne mizo. Gre za gesto, ki ne govori le o delitvi hrane, ampak tudi življenja v skupni in prijateljski podaritvi. Hrana, olje in vino so darovi, ki omogočajo življenje in dajejo veselje, izražajo zastonjskost in izobilje ljubezni. Psalmist je deležen velike pozornosti kot popotnik, ki je našel varstvo v šotoru, medtem ko ga njegovi sovražniki več ne dosežejo. Ko Bog odpre svoj šotor, da bi nas sprejel, nam nič več ne more škodovati, je dejal papež in dodal, da smo psalmist mi vsi, če smo zares v občestvu s Kristusom.

Ko se popotnik ponovno poda na pot, se božje varstvo nadaljuje in ga med hojo spremlja: »Le dobrota in milina me bosta spremljali vse dni mojega življenja; prebival bom v hiši Gospodovi vse dni življenja« (Ps 23, 6). Psalmista, ki zapusti šotor, še naprej spremljata Božja dobrota in zvestoba. Sedaj gre za pot, ki je dobila nov smisel, postala je romanje proti Gospodovemu svetišču, svetemu kraju, kjer molilec želi za vedno prebivati in kamor se želi vrniti. Vrniti se v svetišče in tam prebivati pomeni živeti blizu Boga, v njegovi bližini in dobroti. To je hrepenenje vsakega vernika: da bi lahko zares bil tam, kjer je Bog, bil blizu Boga.

Benedikt XVI. je ob koncu kateheze izpostavil, da dobi podoba pastirja v psalmu svojo dovršitev in pravi pomen v Gospodu Jezusu. Jezus je ''dobri Pasitr'', ki gre in išče izgubljeno ovco, ki pozna svoje ovce in zanje da življenje. On je prava pot, ki vodi v življenje; je luč, ki razsvetljuje temno globel in premaga vsak naš strah. On je širokosrčen gostitelj, ki nas sprejme in reši sovražnikov, ki nam pripravi hrano iz svojega telesa in krvi. On je kraljevski Pastir, kralj krotkosti in odpuščanja, ki sedi na slavnem prestolu križa. »Dragi bratje in sestre,« je papež sklenil današnjo katehezo, »Psalm 23 nas vabi, da obnovimo svoje zaupanje v Boga ter se popolnoma izročima v njegove roke. V veri prosimo, da nam Gospod tudi na težkih poteh našega časa pomaga vedno hoditi po njegovih poteh kot poslušna in ubogljiva čreda, da nas sprejme v svojo hišo in k svoji mizi ter nas vodi k ''vodam počitka'', da bomo sprejeli dar njegovega Svetega Duha in se tako odžejali pri njegovih izvirih, vrelcih žive vode, ki teče v večno življenje.«

Audio:

Psalm 23

Gospod je moj pastir,
nič mi ne manjka.
Na zelenih pašnikih mi daje ležišče;
k vodam počitka me vodi.
Mojo dušo poživlja,
vodi me po pravih stezah
zaradi svojega imena.
Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,
se ne bojim hudega, ker si ti z menoj,
tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita.

Pred mano pogrinjaš mizo
vpričo mojih nasprotnikov;
z oljem mi maziliš glavo,
moja čaša je prepolna.
Le dobrota in milina me bosta spremljali
vse dni mojega življenja;
prebival bom v hiši Gospodovi
vse dni življenja.