Benedikt XVI. o današnjem godovnjaku: Pri Frančišku se je ljubezen do Kristusa
še posebej izrazila v češčenju presvetega zakramenta evharistije
VATIKAN (torek, 4. oktober 2011, RV) – Benedikt XVI. je spregovoril o Frančišku
Asiškem med katehezo pri avdienci v sredo, 27. januarja 2010, z besedami: »'Se
svetu je rodilo sonce'. S temi besedami Božanske komedije (Raj,
XI) Dante Alighieri namiguje na Frančiškovo rojstvo v Assisiju ob koncu leta 1181
ali v začetku l. 1182. Frančišek je pripadal bogati družini Bernardone in je preživel
brezskrbno otroštvo in mladost, ob tem pa gojil viteške ideale. Pri dvajsetih letih
se je udeležil vojaškega pohoda in bil zajet. Po vrnitvi v Assisi se je v njem začel
počasen proces duhovnega spreobrnjenja. V to obdobje segata srečanje z gobavcem, ki
mu je Frančišek dal poljub miru, in naročilo Križanega v cerkvici sv. Damijana. Trikrat
se je Kristus na križu zganil in mu rekel: 'Pojdi, Frančišek, in popravi
mojo Cerkev, ki se ruši!'
»Popravi mojo Cerkev« Ta preprost
dogodek skriva globoko simboliko. Sprva je sv. Frančišek poklican, da popravi cerkvico,
ruševine te stavbe pa so tudi simbol dramatičnega in zaskrbljujočega stanja Cerkve
tistega časa, zaznamovane s površno vero in duhovščino z malo gorečnosti. V tej razrušeni
Cerkvi stoji v središču Križani in govori: kliče k prenovi, kliče Frančiška, da popravi
cerkvico sv. Damijana. To je simbol klica k prenovi Kristusove Cerkve.
To daje
misliti tudi na sanje papeža Inocenca III., ko je videl, da se bazilika sv. Janeza
v Lateranu podira in da majhen in nepomemben redovnik z ramo podpre cerkev. Inocenc
III. je bil mogočen papež, teološko izobražen, z veliko politično močjo, a vendar
naloga, da prenovi Cerkev, ni pripadla njemu. Po drugi strani pa moramo omeniti, da
sv. Frančišek ne prenavlja Cerkve brez papeža ali proti njemu, ampak samo v občestvu
z njim.
Vrnimo se k Frančiškovemu življenju. Ker mu je oče očital, da je preveč
velikodušen do revežev, se je Frančišek pred asiškim škofom slekel in s tem dejanjem
pokazal, da se odpoveduje dediščini. Kot v trenutku stvarjenja Frančišek nima ničesar
razen življenja, ki mu ga daje Bog, v čigar roke se izroča. Potem je živel kot puščavnik,
dokler ni leta 1208 doživel drugega preobrata. Ko je poslušal Jezusov govor o pošiljanju
apostolov iz Matejevega evangelija, je Frančišek začutil klic k življenju v uboštvu
in predanosti oznanjevanju. Pridružili so se mu tovariši in leta 1209 se je odpravil
v Rim, da bi papežu Inocencu III. predložil načrt za novo obliko krščanskega življenja.
Papež ga je očetovsko sprejel in uvidel božji izvor gibanja. Asiški ubožec je razumel,
da je potrebno vsako karizmo, ki jo daje Sveti Duh, postaviti v službo Kristusovega
telesa, Cerkve. V življenju svetnikov ni nasprotja med preroško karizmo in karizmo
oblasti.
Frančišek in njegovi vedno številnejši bratje so se naselili pri Porciunkuli,
na nadvse svetem kraju za frančiškansko duhovnost. Tudi Klara, mlada Assisijčanka
iz plemenite družine, je zakorakala po njegovih stopinjah. Tako se je začel drugi
red sv. Frančiška, red klaris.
Evharistija pri sv. Frančišku Pri
Frančišku se je ljubezen do Kristusa še posebej izrazila v češčenju presvetega zakramenta
evharistije. V Frančiškovih spisih beremo ganljive izraze, kot na primer: 'Vsak
človek naj bo v strahu, ves svet naj trepeče in nebo naj se raduje, kadar je na oltarju
v duhovnikovih rokah Kristus, Sin živega Boga. O čudovita visokost in pretresljiva
ljubeznivost! O vzvišena ponižnost! O ponižna vzvišenost, da se Gospod vesoljstva,
Bog in Božji Sin tako poniža, da se zaradi našega zveličanja skrije pod neznatnim
koščkom kruha!'
Frančišek je duhovnikom vedno izkazoval veliko spoštovanje
in je priporočal, naj jih vedno spoštujejo, tudi če bi bili osebno tega malo vredni.
Kot razlog za to je navajal dejstvo, da so prejeli dar posvečevati evharistijo. Dragi
bratje v duhovništvu, nikoli ne pozabimo tega nauka: svetost evharistije zahteva od
nas, da smo čisti, da živimo skladno s skrivnostjo, ki jo obhajamo.
Iz ljubezni
do Kristusa se rojeva ljubezen do ljudi in tudi do vseh božjih ustvarjenin. To je
še ena značilna poteza Frančiškove duhovnosti: čut vesoljnega bratstva in ljubezen
do stvarstva.