Benedikt XVI. o godovnjaku, sv. Hieronimu, cerkvenem očetu
VATIKAN (petek, 30. september 2011, RV) – Benedikt XVI. je novembra 2007 posvetil
sv. Hieronimu dve katehezi. V uvodu v prvo katehezo je dejal: »Danes bomo svojo pozornost
namenili sv. Hieronimu, cerkvenemu očetu, ki je postavil Sveto pismo v središče svojega
življenja: prevedel ga je v latinski jezik, razlagal ga je v svojih delih in predvsem
se je trudil, da bi ga oprijemljivo živel v svojem dolgem zemeljskem življenju kljub
dobro znanemu težkemu in ognjevitemu značaju, ki mu ga je dala narava.
Hieronim
se je rodil v Stridonah okoli leta 347 v krščanski družini, ki mu je omogočila dobro
izobrazbo, saj so ga poslali celo v Rim, da bi izpopolnil svoj študij. Kot mladenič
je čutil privlačnost posvetnega življenja (prim. Pismo 22,7), a je v njem prevladalo
hrepenenje in zanimanje za krščansko vero. Krst je prejel okoli leta 366 in se usmeril
v asketsko življenje. Napotil se je v Oglej, se tam vključil v skupnost gorečih kristjanov,
ki jo je sam označil kot “zbor blaženih” (Kronika za leto 374), zbran okoli
škofa Valerijana. Potem je odpotoval proti Jutrovem in živel kot samotar v puščavi
Halkis, južno od Aleppa (prim. Pismo 14,10), kjer se je resno posvetil študiju.
Izpopolnil je svoje poznavanje grščine, začel študirati hebrejsko (prim. Pismo
125,12), prepisoval kodekse in patristična dela (cfr. Pismo 5,2). Premišljevanje,
samota in stik z božjo besedo so pospeševali zorenje njegovega krščanskega čutenja.
Še bolj boleče je čutil breme mladostnih prestopkov (prim. Pismo 22,7) in živo zaznal
nasprotje med pogansko miselnostjo in krščanskim življenjem. To nasprotje je postalo
slavno zaradi dramatičnega in živega “videnja”, ki nam ga je sam opisal. V njem se
mu je zdelo, da je bil prebičan vpričo Boga, ker je bil “ciceronijanec in ne kristjan”
(prim. Pismo 22,30).
Leta 382 se je preselil v Rim. Tam ga je papež Damaz,
ki je poznal njegov ugled asketa in sposobnosti izobraženca, privzel za tajnika in
svetovalca. Spodbujal ga je, naj se loti novega latinskega prevoda svetopisemskih
besedil iz pastoralnih in kulturnih razlogov.
Po smrti papeža Damaza je Hieronim
leta 385 zapustil Rim in se napotil na romanje, najprej v Sveto deželo, to tiho pričo
Kristusovega zemeljskega življenja, potem v Egipt, izbrano deželo mnogih menihov (prim.
Proti Rufinu 3,22; Pismo 108,6-14). Leta 386 se je ustalil v Betlehemu,
kjer so po velikodušnosti plemenite Pavle zdradili en moški in en žanski samostan
ter gostišče za romarje, ki so prihajali v Sveto deželo, “z mislijo, da Marija in
Jožef nista našla, kjer bi se odpočila” (Pismo 108,14). V Betlehemu je ostal
do smrti in tam nadaljeval s svojo intenzivno dejavnostjo: razlagal je božjo besedo,
branil je vero, se odločno upiral raznim krivoverstvom, spodbujal menihe k popolnosti,
učil mlade učence klasično in krščansko kulturo, s pastirskim duhom sprejemal romarje,
ki so prihajali obiskat Sveto deželo. Umrl je v svoji celici, blizu votline rojstva,
30. septemnra 419/420.
Literarna izobrazba in obsežna učenost sta Hieronimu
omogočili pregled in prevod mnogih svetopisemskih besedil; to je bilo dragoceno delo
za latinsko Cerkev in za zahodno kulturo. Na osnovi izvirnih besedil v hebrejščini
in grščini ter ob primerjanju s predhodnimi prevodi je opravil revizijo štirih evangelijev
v latinskem jeziku, potem še psalterija in velikega dela Stare zaveze. Upoštevaje
hebrejski in grški izvirnik iz Septuaginte, klasičnega grškega prevoda Stare zaveze,
ki sega v predkrščansko obdobje, in predhodne latinske prevode je Hieronim lahko ob
pomoči drugih sodelavcev ponudil boljši prevod. To je tako imenovana Vulgata, “uradno”
besedilo latinske Cerkve, ki so ga kot takega priznali na tridentinskem koncilu in
ki po nedavni reviziji ostaja “uradno” besedilo Cerkve latinskega jezika. Zanimivo
je pokazati na merila, ki se jih je veliki biblicist držal pri svojem prevajanju.
Sam jih razlaga, ko trdi, da je spoštoval celo besedni red Svetega pisma, ker je v
njem, tako pravi “celo besedni red skrivnost” (Pismo 57,5), to je razodetje.
Poudarja nadalje potrebo po opiranju na izvirna besedila: “Kadar se med latinci pojavi
razprava o Novi zavezi zaradi neskladnega zapisa rokopisov, se zatečemo k izvirniku,
to je h grškemu besedilu, v katerem je zapisana Nova zaveza. Enako za Staro zavezo,
če je neskladje med grškimi in latinskimi besedili, se sklicujemo na izvirno hebrejsko
besedilo. Tako lahko vse, kar priteka iz izvira, najdemo tudi v potočkih” (Pismo
106,2). Hieronim je poleg tega razložil tudi precej svetopisemskih besedil.«