Kardinal Rode o blaženem Antonu Martinu Slomšku: Bil je zvesti sin svete Cerkve,
v polnem občestvu s Petrovim naslednikom v Rimu
CELJE (nedelja, 25. september 2011, RV) – Osrednja slovesnost letošnje Slomškove
nedelje je bila pri Sv. Jožefu nad Celjem. Ob 16.00 je somaševanje škofov in duhovnikov
vodil kardinal Franc Rode. Med homilijo je predstavil pomen življenja in delovanja
blaženega Antona Martina Slomška za njegov in tudi naš čas z besedami: “Ko je 24.
septembra 1862 umrl škof Slomšek, je Davorin Trstenjak, župnik v Šentjurju, zapisal:
'Ko so zvonovi župnijskih in podružnih cerkva zapeli pogrebno melodijo, se je božje
ljudstvo zgrnilo in med solzami molilo za svojega pastirja. Vsi so se priporočali
njegovi priprošnji, kajti ljudje javno govorijo, da je pokojni škof živel pobožno
in sveto življenje in je bil za nas resnični apostol.'
Dva meseca kasneje,
20. vinotoka (oktobra), je ljubljanska Zgodnja Danica zapisala: 'Ti si bil luč
Slovencev na zemlji, upajmo, da jim boš tudi zavetnik v nebesih'.
Spoznanje
o veličini pastirja, ki je ravnokar odšel s tega sveta, je prodrlo v zavest ne samo
vernikov lavantinske škofije, ampak celotnega slovenskega naroda. V resnici je Slomšek,
posebno od leta 1846 dalje, ko je postal lavantinski škof, zavzel osrednje mesto v
slovenski javnosti. Slovenija je videla v njem svojega duhovnega voditelja, osebnost,
ki je povezovala med seboj slovenske dežele v medsebojnem bogatenju, pa tudi v premagovanju
regionalnih ozkosti, ustvarjalca – na višji ravni – ideala zedinjene Slovenije, pogumnega
branilca dostojanstva slovenskega človeka in njegovega jezika pred germanskim pritiskom,
vzgojitelja in pospeševalca narodne kulture, zagovornika katoliške vere pred tokovi
liberalizma, zvestega sina svete Cerkve, v polnem občestvu s Petrovim naslednikom
v Rimu.«
Audio:
Homilija
kardinala Franca Rodeta pri maši na Slomškovo nedeljo pri sv. Jožefu v
Celju Ko je 24. septembra 1862 umrl škof Slomšek, je Davorin Trstenjak, župnik
v Šentjurju, zapisal: »Ko so zvonovi župnijskih in podružnih cerkva zapeli pogrebno
melodijo, se je božje ljudstvo zgrnilo in med solzami molilo za svojega pastirja.
Vsi so se priporočali njegovi priprošnji, kajti ljudje javno govorijo, da je pokojni
škof živel pobožno in sveto življenje in je bil za nas resnični apostol.«
Dva
meseca kasneje, 20. vinotoka (oktobra), je ljubljanska Zgodnja Danica zapisala: »Ti
si bil luč Slovencev na zemlji, upajmo, da jim boš tudi zavetnik v nebesih«.
Spoznanje
o veličini pastirja, ki je ravnokar odšel s tega sveta, je prodrlo v zavest ne samo
vernikov lavantinske škofije, ampak celotnega slovenskega naroda. V resnici je Slomšek,
posebno od leta 1846 dalje, ko je postal lavantinski škof, zavzel osrednje mesto v
slovenski javnosti. Slovenija je videla v njem svojega duhovnega voditelja, osebnost,
ki je povezovala med seboj slovenske dežele v medsebojnem bogatenju, pa tudi v premagovanju
regionalnih ozkosti, ustvarjalca – na višji ravni – ideala zedinjene Slovenije, pogumnega
branilca dostojanstva slovenskega človeka in njegovega jezika pred germanskim pritiskom,
vzgojitelja in pospeševalca narodne kulture, zagovornika katoliške vere pred tokovi
liberalizma, zvestega sina svete Cerkve, v polnem občestvu s Petrovim naslednikom
v Rimu. Zgodovinar Franc Kovačič je videl v Slomšku »utelešenje najbolj plemenitih
slovenskih lastnosti«.
Kolikor nam je dano videti v človekovo notranjost
in zaznati postaje njegove osebne rasti, smemo trditi, da se je Slomšek oblikoval
kot človek in kristjan, poleg izjemnega odziva Božji milosti, ob zgledu svoje matere
Marije Zorko, žene blagega značaja, vesele narave in iskrene pobožnosti. V mnogih
njegovih spisih je kot v filigranu navzoča podoba matere, na katero je bil silno navezan,
a jo je žal izgubil, ko mu je bilo 15 let. Še v starih letih se je spominjal, kako
mu je mati »svete pesmi pevala in pobožne narodne povesti pravila, katerih veliko
so na pamet znali«, kot poroča njegov prvi biograf Kosar. Janezu Bleiweisu pa
piše 1848: »Nisem pozabil še drage matere svoje, tudi ne bratov matere Slave.«
Drugi,
ki je odločilno vplival na Slomškov osebni razvoj, je bil Jakob Prašnikar, kaplan
na Ponikvi. Slomšek ga imenuje moj vzgojitelj. On je odkril nadarjenost živahnega
pastirčka s Sloma, mu omogočil šolanje v Celju, v Ljubljani in Senju in mu sploh stal
ob strani po smrti staršev. Prašnikar je bil tudi njegov novomašni pridigar v Olimju.
Tretja
osebnost, ki je odločilno posegla v Slomškovo življenje, pa je bil Ljubljančan Janez
Anton Zupančič, profesor slovenščine na celjski gimnaziji, ki je dijaka s Ponikve
seznanjal s porajajočo se slovensko poezijo in ga utrjeval v narodni zavesti.
Duhovnik
in zgodovinar France Dolinar (umrl 1983) imenuje Slomška Oče slovenske Cerkve.
Naziv se mi ne zdi povsem utemeljen, kajti naši očetje v veri so škof Virgil iz Salzburga
in oglejski patriarh Pavlin s prvo generacijo misijonarjev, med katerimi izstopa sv.
Modest. Pač pa je Slomšek sredi 19. stoletja »odločilno posegel v problem razmerja
med slovenskim narodom in katoliško Cerkvijo, poslovenil Cerkev na Slovenskem in dal
katoliški obraz prebujajočemu se slovenstvu«, kot pravilno ugotavlja isti avtor.
S
katerimi miselnimi tokovi se je srečeval Slomšek in s kakšnimi silami se je soočal
v svojem boju za katoliški obraz slovenstva? Najprej je tu rastoča moč germanstva,
ki od pruskega kralja Friderika Velikega dalje vse bolj odločilno posega v evropsko
politiko. V sedemletni vojni (1756–1763), ob nastopu Marije Terezije, Prusija vzame
Avstriji Šlezijo, sto let kasneje, leta 1866, pa jo poniža pri Sadovi, da ne omenjamo
francoskega poraza pred prusko vojsko leta 1870 in razglasitev nemškega cesarstva
v Versaillesu. Hkrati s svojo vojaško in gospodarsko močjo Prusija širi tudi ideje
liberalnega protestantizma, sovražnega katoliški Cerkvi, in pospešuje germanizacijo
na svojem vplivnem področju. Nasproti stoji katoliška Avstrija, ki pod vodstvom kneza
Metternicha iz strahu pred idejami francoske revolucije in nemškega liberalizma vodi
izrazito konzervativno politiko na intelektualnem področju. Vse publikacije so pod
strogim policijskim nadzorom, cenzura deluje brezhibno.
V tem duhovnem ozračju
izbruhne marca 1848 revolucija kot upor proti policijski državi in njenim samovoljnim
metodam. Septembra istega leta je ukinjen fevdalizem; kmet postane lastnik zemlje,
ki jo obdeluje, tlaka je odpravljena. Avstrijska Cerkev pod vodstvom kardinala Rauscherja
odločno podpre mladega cesarja Franca Jožefa in napove boj proti liberalizmu in jožefinski
zakonodaji, ki je Cerkev postavila pod državno kontrolo. S konkordatom leta 1855 dobi
nadzor nad šolo, verouk je zopet šolski predmet, ustanovljena so cerkvena sodišča,
dovoljene so škofijske sinode, škofje lahko brez vladnega dovoljenja kontaktirajo
s Svetim sedežem. Skratka, Cerkev ponovno dobi svobodo, ki jo je izgubila pod Jožefom
II.
Kot reakcija na vse večjo moč germanstva in njegove osvajalne težnje se
po drugi strani krepi kulturni odpor slovanskih narodov. Medtem ko elita še govori
pretežno nemško, latinsko ali francosko, se vse bolj uveljavlja misel o vrednosti
narodnega jezika. Znanstvene študije o slovanskih jezikih si sledijo druga za drugo.
Oče Marko Pohlin objavi Kraynsko grammatiko leta 1768. Leta 1808 zagleda na
Dunaju luč sveta Kopitarjeva Grammatik der slawischen Sprache in Krain, Kärnten
und Steyermark. Leto kasneje Josef Dobrovsky objavi znanstveno slovnico češkega
jezika. Slovaški protestantski pastor Jan Kollar v svoji odmevni poeziji pripoveduje
o nesreči Slovanov, ki jih tlačijo Nemci. Pavel Šafarík, slovaški protestant, poziva
k solidarnosti med Slovani. František Palacký v svoji monumentalni zgodovini Češke
predstavi narodno preteklost kot boj med Nemci in Čehi. Med Hrvati Ljudevit Gaj ustanavlja
čitalnice, založbo, knjižnice za promocijo štokavščine kot knjižnega jezika.
Na
splošno je slovansko plemstvo in meščanstvo naklonjeno habsburški monarhiji. Palacký,
na primer, vidi v Avstriji garancijo proti nemškemu in ruskemu imperializmu. Avstrija,
kjer so Slovani v večini, naj bi bila najboljše jamstvo za avtonomijo slovanskih narodov.
Treba pa je pripomniti, da je večina teh narodnih buditeljev liberalno usmerjenih,
med njimi prevladujejo protestanti.
Kako se postavi Slomšek pred te miselne
tokove? Kakšna je njegova strategija pred poskusi germanizacije njegovih slovenskih
vernikov in pred vplivom liberalizma? V vseh svojih nastopih, tako v pridigah kot
v spisih, poudarja dostojanstvo kristjana kot Božjega otroka in hkrati brani slovensko
istovetnost in slovenski jezik pred navalom nemškutarjev, svari pred liberalizmom,
ki ogroža vero, in poziva k zvestobi katoliški Cerkvi kot najboljšemu jamstvu za prihodnost
slovenskega naroda.
V knjigi Življenja srečen pot (1837) poziva slovenskega
fanta: »Ne pozabi, da je Slava tvoje ime, zato se tudi nosi, da boš slave,
časti in hvale vreden.« Osebni ugled pa ne temelji na imenitnem izvoru, niti ne
na bogastvu, ampak je odlika, ki si jo človek pribori s poštenim življenjem. »Ne
zanašaj se na imenitnost svoje hiše,« pravi Slomšek, »ne na žlahtnost svojega
rodu, pa tudi ne žaluj, če imenitne žlahte nimaš; skrbi le za svojo lastno vrednost.
Lepe lastnosti, ki si jih osvojiš, bojo tvoja slava.«
Slomšek nenehno poziva
k osebni odgovornosti. Človek kot Božji otrok je odgovoren pred Bogom za svoje življenje.
Od tega, kako izpolni svojo nalogo na svetu, je odvisna njegova večnost. Takole piše
v Drobtinicah leta 1852: »Dnevi našega življenja so prazne strani velikih knjig,
ki nam jih je Bog popisati dal s črkami dobrih del ... Srečen, kdor
na smrtni postelji strani bukev svojega življenja lahko veselo prebere in zaupa,
da bo Sodnik njegovo pisanje pohvalil.«
Ena poglavitnih človekovih dolžnosti
je spoštovati in ohranjati svoj materni jezik kot nosilec in izraz narodne kulture.
To dolžnost Slomšek tembolj poudarja, ker je prepričan, da nezvestoba slovenski besedi
vodi tudi v izgubo prave katoliške vere. Takole piše leto pred svojo smrtjo: »Naš
materni jezik je varuh prave vere; katoliška vera ravno v tej meri omaguje, kakor
se slovenski rod ponemčuje. To nam spričuje skušnja več kakor tristoletna«
(Rokopis 1861, Zbrani spisi IV. 1885).
Usoda slovenskega jezika in usoda vere
v narodu sta v naših rokah, kajti »noben sovražnik, naj bo še tako mogočen, nam
ne more škodovati, ako mu mi sami ne damo priložnosti,« pravi Slomšek.
Kot
pastir lavantinske škofije čuti posebno odgovornost za vero svojih štajerskih rojakov,
zato jih nenehno opozarja na nevarnosti, ki jo ogrožajo. Leto po Marčni revoluciji
piše: »Sovražni veter močno piha, hud vihar se vzdiguje, da bi nam luč svete vere
ugasnil. Če bo ugasnilo sonce naše svete vere, kaj se nam obeta? Obšla nas bo tema
nevednosti in hudobije, obdajala nas bo črna tema zmot in pregreh. Bratje in sestre
moje, varujte luč svete vere, da nam jo sovražni veter sedanjega sveta ne ugasne.«
Od
kod te nevarnosti, se sprašuje škof. In omenja zapeljive bukve, posvetne časopise
»posebno v nemškem jeziku pisane« in »slabo zadržanje kristjanov«. In
zaključi s pozivom: »Ne smemo brez vseh skrbi dremati, ne križem rok držati, ampak
za sveto vero poskrbeti in v dejanju in besedi pokazati, da smo pravoverni katoliški
kristjani.«
Ko danes kličemo v spomin lik velikega škofa in razmišljamo
o njegovi bogato obdarjeni osebnosti, o njegovi zreli narodni zavesti in čisti ljubezni
do slovenske domovine, o njegovem neutrudnem delu za razvoj slovenske kulture in pogumni
obrambi maternega jezika in o njegovi zvestobi Kristusu in njegovi Cerkvi, hvaležno
ugotavljamo, da smo pred človeško veličino, ki se redkokdaj pojavi v naši zgodovini
in pred čudežem slovenske svetosti.
Slomšek je živel v času, ki je bil zelo
različen od našega. Njegov svet je bil v bistvu krščanski svet, ki so ga moderne prekucije,
kot bi on dejal, v teku dveh stoletij uničile. Zamajale so se vrednote kot je vera
v Boga, priznavanje Božjih zapovedi kot temeljnega vodila življenja, pojmovanje družine
kot trajne zveze med možem in ženo, spoštovanje Gospodovega dne z obiskom svete maše,
prejemanje zakramentov kot vir krščanskega življenja, itd. Vse to je bilo v Slomškovem
času splošno sprejeto, čeprav ne vedno tudi živeto. Danes je zelo malo trdnih točk,
na katere bi se lahko opirali.
Boj za materni jezik se danes zastavlja drugače
kot v Slomškovem času, nevarnosti prihajajo od drugod in so drugačne narave. Z Alojzom
Rebulo se lahko vprašamo: »Kaj bo v združeni Evropi z našo drago slovenščino?«
Podobno zaskrbljenost lahko čutijo verni Slovenci glede svoje vere v Kristusa: »Kako
se bo znašla slovenska krhkost, odprta vsem asimilacijam, v neki ne več krščanski,
temveč že globoko poganski Evropi?« Odgovor na to vprašanje je odločno
prizadevanje za šolo, ki bo vzgajala za temeljne vrednote slovenstva in krščanstva.
V tem smislu nam bo Slomšek vedno svetel zgled in vir trajnega navdiha. Predvsem pa
nam je Slomšek s svojo gorečnostjo in s svojim neutrudnim delom vzor bojevnika za
vero in Cerkev. V tem smislu nas skupaj s papežem z Janezom Pavlom II. in papežem
Benediktom XVI. poziva k zavzetemu delu za novo evangelizacijo slovenskega naroda.
Prav to je ena od poglavitnih nalog Cerkve na Slovenskem v tem zgodovinskem trenutku.
Ko
papež Benedikt XVI. ugotavlja, da je zahodna družba usodno sekularizirana, da Bog
izginja iz zavesti evropskega človeka, da Kristusov lik kot človekov vzor bledi v
njegovem spominu, da vrednote, ki jih je oblikovala Cerkev, izgubljajo splošno veljavnost
v evropskem prostoru – vse to lahko brez omahovanja obrnemo na slovensko družbo. Da
je evropska družba zmedena in v sebi zbegana, da se človeku majejo temelji njegove
istovetnosti in osnovna načela njegovega etičnega vedenja, skratka, da smo v polnem
intelektualnem in etičnem relativizmu, kar ima kot posledice prezir človekovega dostojanstva,
nespoštovanje življenja in krizo družine – vse to so tudi problemi slovenskega naroda.
Kot odgovor na ta pereča vprašanja je papež Benedikt XVI. pred nedavnim ustanovil
Papeški svet za novo evangelizacijo. »Samo nova evangelizacije«, pravi
papež, »lahko zagotovi rast čiste in globoke vere. Povsod je potrebno obnoviti
krščansko tkivo človeške družbe. Toda pogoj za to je obnova krščanskega tkiva v samih
krščanskih skupnostih«. Najprej torej notranja prenova Cerkve. Za to imamo kakovostne
– in žal nekoliko pozabljene – smernice plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem; potem
pa s svežim evangeljskim zagonom na delo k brezbrižnim, oddaljenim, neverujočim.
Cerkev
se je v preteklosti nemalokrat znašla pred kriznimi situacijami. Njene izkušnje in
rešitve, ki jih je znala najti, so nam lahko koristne pri izbiranju primernih sredstev
v sedanjem položaju. V času protestantske reformacije je posvetila veliko pozornosti
vzgoji vodilnih kadrov v svojih zavodih in univerzah. Z ljudskimi misijoni je pospeševala
versko življenje med preprostim ljudstvom. Pri tej prenovitveni akciji je lahko računala
na podporo evropskih dvorov v Münchnu, na Dunaju, v Madridu in Parizu. Tam, kjer ni
bilo državne podpore, je bila katoliška prenova malo uspešna. Tega dejstva ne gre
podcenjevati.
Vemo, kakšen vpliv ima danes v demokratičnih deželah parlament
kot zakonodajno telo. Žal v naših političnih krogih prevladuje moralni relativizem,
ki ni samo nevtralen, ampak pogosto naravnost nasproten krščanstvu. To stanje jasno
narekuje potrebo po novem političnem rodu, po katoliškem laikatu, ki bo sposoben
braniti vrednote krščanske civilizacije v politični areni, se soočati s pozicijami
neverujočih na področju kulture, biti navzoč v svetu medijev in vpliven v šolstvu.
Evropska unija se ne bi znašla pred zavoro, ki je preprečila priznanje krščanskih
korenin njene kulture, ko bi imela ljudi z moralnim in političnim ugledom kot so bili
njeni ustanovitelji: Adenauer, Schumann in De Gasperi.
Papež Benedikt XVI.
je v okrožnici Ljubezen v resnici poudaril, da mora Bog zopet najti mesto v
javnosti, in omenil kulturno, socialno, gospodarsko in še posebej politično področje.
Za to je treba vzgojiti generacijo mladih kristjanov, sposobnih voditi dialog z miselnimi
tokovi in ideologijami, ki so vse bolj oddaljene od krščanstva in odločilno vplivati
na dogajanje v družbi. Najpomembnejša je torej notranja prenova Cerkve, resna, vztrajna,
zavzeta. A tudi pomen družbenega vpliva kristjanov ne smemo prezreti. Eno in drugo
je pogoj za uspeh nove evangelizacije. Naj nam pri tem s svojim zgledom in svojo priprošnjo
stoji ob strani blaženi Anton Martin Slomšek.