Papež na srečanju s Svetom nemške evangeličanske cerkve: Glavna ekumenska naloga
je v polnosti živeti vero
ERFURT (petek, 23. september 2011, RV) – Papež je po srečanju z muslimansko
skupnostjo iz Berlina odletel v 237 kilometrov oddaljen Erfurt, sicer glavno mesto
nemške zvezne dežele Turingije. Na ozemlju škofije Erfurt, katere zaščitnica je sv.
Elizabeta Ogrska, živi le 7 odstotkov katoličanov. Sveti oče je najprej obiskal erfurtsko
katedralo iz 12. stoletja, kjer se nahaja starodavni kip Marije, Sedeža modrosti,
hranijo pa tudi relikvije sv. Bonifacija, ki je prvo škofijo na tem ozemlju ustanovil
že leta 742.
Srečanje s Svetom nemške evangeličanske cerkve je potekalo v kapiteljski
dvorani nekdanjega avguštinskega samostana. Tu je od leta 1505 do 1511 kot avguštinski
menih živel in delal Martin Luter, začetnik protestantizma. Spomnimo, da je papež
že pred obiskom Nemčije dejal, da od ekumenskega srečanja ne pričakujejo nobene senzacionalnosti
in da je veličina dogodka v tem, da bodo kristjani na tem kraju skupaj premišljevali,
poslušali Božjo besedo in molili.
Benedikt XVI. je na srečanju s petnajstimi
predstavniki evangeličanske cerkve dejal, da je za ekumenizem najpomembnejše to, da
pod pritiskom sekularizacije ne izgubimo pomembne stvari, ki so nam skupne, ki nas
kot take delajo kristjane in ki so nam ostale kot dar in naloga. »Napaka protestantskega
obdobja je bila, da smo večino časa videli samo to, kar nas ločuje,
ne da bi bisteveno zaznali to, kar imamo skupno v velikih smernicah Svetega pisma
in v izpovedovanju starodavne krščanske vere,« je dejal papež. »To
je velik ekumenski napredek zadnjih desetletij,« je nadaljeval, »to, da smo
se zavedli tega občestva in da v skupni molitvi in petju, v skupnem prizadevanju za
krščanski ethos pred svetom, v skupnem pričevanju o Bogu Jezusa Kristusa v tem svetu
priznavamo to občestvo kot naš neminljiv temelj.«
Benedikt XVI. je opozoril
tudi na nevarnost izgube tega občestva ter izpostavil dva vidika. Geografska podoba
krščanstva se v zadnjem času zelo spreminja. Pred novo obliko krščanstva, ki se širi
z velikim misijonarskim dinamizmom, prvotne protestantske cerkve ostajajo pogostokrat
izgubljene. Gre za krščanstvo, ki ima pomanjkljivo institucijo, je brez racionalne
globine in resnega nauka ter brez stabilnosti. Ta pojav nove oblike krščanstva nas
po papeževih besedah postavlja pred vprašanje o tem, kaj ostaja vedno veljavno, kaj
se lahko in se mora spremeniti; postavlja nas pred vprašanje o naši temeljni verski
odločitvi. Kot še bolj pomembno pa je sveti oče izpostavil drugi izziv krščanstva:
gre za sekularizirani svet, v katerem moramo živeti in pričevati vero. Odsotnost Boga
v družbi je vedno večja, zato je vero treba ponovno premisliti in jo živeti na nov
način, da bi postala del sedanjosti. »Vendar pa ne pomaga razvodenelost vere, ampak
živeti vero v polnosti v tem danes,« je izpostavil Benedikt XVI. in dodal: »To
je glavna ekumenska naloga.« Nadaljeval je, da si ravno pri tem moramo med seboj
pomagati: da bi verovali na globlji in bolj živ način. »Ne bodo taktike rešile
nas in krščanstva, ampak na nov način premišljena in živeta vera, po kateri
bo Kristus ter z njim živi Bog vstopil v ta naš svet,« je izpostavil papež in
dodal, da je globoko živeta vera v tem sekulariziranem svetu najmočnejša ekumenska
sila, ki nas ponovno združuje in vodi proti edinosti v Gospodu.