Sveti oče judovski skupnosti: Dialog med judovstvom in katolištvom mora okrepiti
upanje v Boga
BERLIN (četrtek, 22. september 2011, RV) – Po srečanju v zveznem parlamentu
se je sveti oče srečal še s predstavniki judovske skupnosti. V svojem govoru je izpostavil
predvsem skupno dediščino vere: »Judovsko ljudstvo in katoliška Cerkev imata skupen
nezanemarljiv del svojega temeljnega izročila. Obenem pa tudi vsi dobro vemo, da mora
ljubeče in razumevajoče občestvo rasti v vzajemnem spoštovanju in biti globoko vključeno
v oznanilo vere.«
Sveti oče je poudaril, da srečanje poteka na »osrednjem kraju
strašnega spomina: tukaj je bil načrtovan in organiziran holokavst, odstranitev judovskih
sodržavljanov v Evropi. Pred nacističnim terorjem je v Nemčiji živelo približno pol
milijona judov, ki so predstavljali trden sestavni del nemške družbe.« Po drugi svetovni
vojni si nihče ni prizadeval, da bi se obnovile stare judovske skupnosti, čeprav so
z vzhoda neprenehoma prihajali posamezniki in judovske družine, ki so se odpravili
v Združene države ali Izrael.
Benedikt XVI. se je spomnil tudi pogroma 'kristalne
noči' z 9. na 10. november 1938 ter solidarnostnega odziva, ki ga je judom izkazal
tedanji prošt berlinske stolnice, Bernhard Lichtenberg. »'Vsemogočni' Hitler je bil
poganski malik, ki se je želel postaviti kot namestnik svetopisemskega Boga, Stvarnika
in Očeta vseh ljudi. Z zavračanjem spoštovanja do tega edinega Boga se vedno izgubi
tudi spoštovanje za dostojanstvo človeka.«
V nadaljevanju je papež pokazal
tudi na dialog med katoliško Cerkvijo in judovstvom, ki se vedno bolj poglablja. Posebej
je omenil letna srečanja med predstavniki judovskih in katoliških skupnosti, pri čemer
je izpostavil zgodovinsko srečanje, ki se ga je leta 2006 v Nemčiji udeležil kardinal
Walter Kasper, predsednik Papeškega sveta za pospeševanje edinosti med kristjani.
»Poleg teh pomembnih pobud pa se mi zdi, da se moramo mi, kristjani, vedno bolj zavedati
naše notranje sorodnosti z judovstvom. Za kristjane v odrešenjskem dogodku ne more
biti preloma. Govor na gori namreč ne razveže Mojzesove postave, ampak razodene njene
skrite možnosti in omogoči, da se pojavijo nove zahteve. V vedno bolj sekularizirani
družbi mora dialog med judovstvom in katolištvom okrepiti skupno upanje v Boga. Brez
tega upanja družba izgubi svojo človečnost. Judje in kristjani imajo skupno odgovornost
za razvoj družbe, ki vedno vključuje tudi versko dimenzijo.«