Benedikt XVI. o sv. Robertu Bellarminu: Povdigni oči k Bogu!

VATIKAN (sobota, 17. september 2011, RV) – Cerkev danes obhaja god sv. Roberta Bellarmina, škofa in cerkvenega učitelja. Papež Benedikt XVI. mu je februarja letos posvetil splošno sredino avdienco. Spomnimo na njegove besede.

»Sv. Robert Bellarmino je odigral pomembno vlogo v Cerkvi zadnjih desetletij 16. in prvih desetletij 17. stoletja.« Rodil se je leta 1542 blizu Siene v Italiji. Pri osemnajstih letih je vstopil v jezuitski red. Med študijem se je posvetil sv. Tomažu in cerkvenim učiteljem, kar je odločilno zaznamovalo njegovo teološko usmeritev. V duhovnika je bil posvečen leta 1570. Kasneje je deloval predvsem kot profesor. Sklop njegovih predavanj je bil izdan v delu z naslovom Controversiae. Le-to je takoj zaslovelo zaradi jasnosti in bogate vsebine. Malo pred tem se je namreč zaključil tridentinski koncil in katoliška Cerkev je morala okrepiti in utrditi lastno identiteto zaradi protestantske reformacije. Papež Klemen VIII. je Bellarmina med drugim imenoval za papeškega teologa, leta 1599 za kardinala in tri leta kasneje za nadškofa v Capui. Leta 1602 je tako prejel škofovsko posvečenje. Po izvolitvi novega papeža so ga poklicali nazaj v Rim, kjer je bil član več kongregacij in je opravljal tudi diplomatske naloge. V zadnjih letih svojega življenja je napisal razna duhovna dela. Umrl je v Rimu leta 1621. Za blaženega je bil razglašen 1923, za svetnika 1930, za cerkvenega učitelja pa 1931.

Sveti oče je o njegovem delu Controversiae dejal: »V tem delu se pokaže institucionalni vidik Cerkve glede zmot, ki so se tedaj širile. Izogiba se slehernemu polemičnemu in napadalnemu pristopu v soočenju z idejami reformacije, ob uporabi argumentov iz izročila Cerkve jasno in učinkovito oriše katoliški nauk.«

»V spisih tega moža je mogoče zaznati, da prvo mesto pripisuje Kristusovemu nauku. Sv. Robert tako ponuja model molitve, ki posluša Gospodovo besedo, se ne obrača sama vase, ampak se veselo prepušča Bogu. Značilna poteza Bellarminove duhovnosti je živo in osebno dojemanje neizmerne Božje dobrote. V svoji knjigi O dviganju duha k Bogu vzklika: 'Povzdigni oči k Bogu, kjer so pravzori vseh stvari. Zato moraš priti do sklepa: kdor najde Boga, najde vse; kdor izgubi Boga, izgubi vse.'«

»Bellarmino zelo jasno in z zgledom lastnega življenja uči, da prava prenova Cerkve ni mogoča, če se prej osebno ne prenovimo in se ne spreobrnemo v svojem srcu.« Po zgledu sv. Ignacija je poudarjal, da je človek ustvarjen za Božjo slavo in večno odrešenje. To je cilj, središče duše in zaklad srca. Benedikt XVI. je dejal, da nas te Bellarminove besede spominjajo, »da je cilj našega življenja Gospod, Bog, ki se je razodel v Jezusu Kristusu. Spominjajo nas, kako pomembno je zaupati v Gospoda in z molitvijo razsvetljevati vsako dejanje našega življenja, tako da se vedno bolj iztegujemo k zedinjenju z Njim.«

Audio: