Sveti oče sklenil evharistični kongres v Anconi: Evharistija pomeni biti ljubljen in ljubiti druge

ANCONA (nedelja, 11. september 2011, RV) – Sveti oče je danes v Anconi vodil slovesno sveto mašo ob zaključku 25. italijanskega narodnega evharističnega kongresa. Na začetku homilije je spomnil, da je bilo prvo apostolsko potovanje znotraj Italije v času njegovega pontifikata, leta 2005, prav tako zaznamovano z evharističnim kongresom. In sicer 24., ki je potekal v Bariju. Papež je izrazil hvaležnost Gospodu za tako močne trenutke, ki krepijo ljubezen do evharistije. Kongres v Bariju je potekal pod naslovom »Brez nedelje ne moremo živeti«, medtem ko je bila v Anconi v središču pozornosti »Evharistija za vsakdanje življenje«.

Tej temi se je sveti oče posvetil v nadaljevanju homilije. Spomnil je na prebrano Božjo besedo. »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati? (Jn 6, 60)« Tako so se v shodnici v Kafarnaumu na Jezusove besede o kruhu življenja odzvali nekateri učenci. Mnogi med njimi so nato odšli in niso več hodili za njim. Njihov odziv je po papeževih besedah podoben današnjemu upiranju. Resnično sprejeti Jezusov dar, njegovo celostno podaritev samega sebe, namreč pomeni izgubiti samega sebe, pustiti se preoblikovati, živeti za in iz Gospoda. Njegova beseda je trda, ker je svoboda pogosto pomešana z odsotnostjo obveznosti, s prepričanjem, da človek zmore sam, brez Boga. A takšno razmišljanje je utvara, ki vodi v razočaranje in povzroči vznemirjenost ter strah. »V resnici le v odprtosti za Boga in sprejemanju njegovega daru postanemo zares svobodni, osvobojeni sužnosti greha, ki iznakazi človeški obraz, in sposobni služiti za resnično dobro bratov.« Papež Benedikt XVI. je nadaljeval, da zgodovina sama kaže, kam pelje človeška odločitev, da pusti Boga ob strani. Določene ideologije, ki so želele vsem zagotoviti razvoj, materialno blaginjo ter mir, in so pri tem zanemarile Božje razodetje, so ljudem namesto kruha na koncu lahko ponudile le kamen. Kruh je sad človeških rok. Človeku je zato zaupana odgovornost. A kruh je tudi sad zemlje. To pa pomeni, da potrebuje sonce in dež. Dar, za katerega je potrebno prositi in ki zato odpravlja vsak napuh. Človek je nesposoben, da bi si življenje podaril sam. Le odnos z Gospodom daje obstoj človeštvu. Svet mora torej ponovno dati prvo mesto Bogu.

Vir, iz katerega je potrebno izhajati, da bi ponovno potrdili prvo mesto Boga v naših življenjih, pa je evharistija: »Tu pride Bog tako blizu, da postane naša hrana. Tu postane moč na pogosto težki poti. Tu postane prijateljska navzočnost, ki preoblikuje.« Postane kruh življenja. Pri zadnji večerji je Jezus razlomil kruh in ga dal učencem z novo globino, saj je dal samega sebe. S tem je napovedal dejanje najvišje ljubezni: darovanje na križu. Na križu mu bo kasneje odvzeto življenje, toda sam ga je daroval že v tem trenutku zadnje večerje. Svojo smrt je tako preoblikoval v svobodno dejanje ljubezni, samopodaritve. »Ta neizmeren dar nam je dostopen v zakramentu evharistije: Bog se nam podarja, da bi svoje bivanje odprli Zanj, da bi ga vpletli v skrivnost križane ljubezni.«

Sveti oče je nato izpostavil vprašanje, kaj dejansko za naše vsakdanje življenje pomeni to izhajanje iz evharistije, da bi potrdili prvo mesto Boga. »Evharistično obhajilo, dragi prijatelji, nas iztrga iz našega individualizma, posreduje nam duha umrlega in vstalega Kristusa ter nas oblikuje po Njem.« Evharistija nas združi z brati v skrivnost občestva, ki je Cerkev, kjer en sam Kruh iz mnogih naredi eno samo telo. Evharistija tako celostno podpira in preoblikuje vsakdanje življenje. V njej sta prisotna dva vidika: »biti ljubljen in ljubiti druge«. Iz evharistije tako izhaja odgovornost, ki jo ima človek na različnih ravneh skupnostnega življenja. Hraniti se v Kristusu namreč pomeni, da ob svojih bratih ne more ostati ravnodušen. Nasprotno, s tem stopi na pot iste logike ljubezni in darovanja na križu: »Kdor zna poklekniti pred evharistijo, kdor prejema Gospodovo telo, med običajnim potekom dni ne more ne biti pozoren na situacije, ki so nevredne človeka, zna se skloniti k potrebnemu, zna deliti svoj kruh z lačnim, vodo z žejnim, zna obleči nagega in obiskati bolnega ali zaprtega.« V vsaki osebi zna prepoznati Njega, ki se ni obotavljal, da je samega sebe podaril za nas in naše odrešenje.

Kot je dejal papež Benedikt XVI. je evharistična duhovnost torej »protistrup za individualizem in egoizem«. Vodi k ponovnemu odkritju zastonjskosti in osrednjega pomena odnosov. Evharistična duhovnost je duša cerkvene skupnosti, ki zna premagovati nasprotja in ceni raznolikost karizem in poslanstev. Pomaga pri soočanju z raznimi oblikami človeške slabotnosti in zavedanju, da le-te ne zmanjšujejo vrednosti osebe, ampak zahtevajo bližino, sprejemanje in pomoč.

Na svetu ne obstaja nič pristno človeškega, kar v evharistiji ne bi našlo primerne oblike, kako je lahko živeto v polnosti. V vseh okoliščinah vsakdanjega življenja je zato mogoče živeti z Bogom na prvem mestu, v odnosu z Jezusom Kristusom. Kajti če živimo v poslušnosti njemu, ki je živi kruh, se mu lahko tako kot apostol Peter v ljubezni izročimo in na njegovo vprašanje, če želimo oditi, odgovorimo: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji. (Jn 6,68-69)«

Audio: