17. narodna konferenca za družinsko pastoralo v Gvatemali
GVATEMALA (torek, 30. avgust 2011, RV) – Pretekli teden je bila v Gvatemali
17. narodna konferenca za družinsko pastoralo. Potekala je pod naslovom »Zaščita
družinskega življenja od spočetja do naravne smrti«. Udeležili so se je številni
predstavniki različnih škofij in katoliških organizacij za zaščito družine. Kot piše
vatikanski časopis L'Osservatore Romano je bilo v zaključnem poročilu objavljeno povabilo
k razmisleku in začrtanju smernic za pastoralno delovanje na področju zaščite družinskega
življenja. V besedilu je zapisano tudi, da so udeleženci med skupnimi trenutki preučili
nevarnosti, ki ogrožajo življenje. Predvsem tiste nevarnosti, ki lahko neposredno
vplivajo na zdrav in celosten razvoj družine v svetu ter njihovi državi. Preučilli
so tudi dejavnosti, ki se jim je potrebno posvetiti, da bi družinska pastorala obrodila
kar najboljše sadove. V načrtovane dejavnosti so tako vključili prispevek raznih gibanj,
ki se ukvarjajo s podobno problematiko. Pri tem so nekaj časa namenili tudi pregledu
preteklega delovanja in se zaustavili ob občudovanju vsega ustvarjenega, popolnosti
človeškega bitja in napredku na področju zdravstva, ki je človeštvu omogočilo višjo
kakovost življenja.
Zaključno poročilo konference za družinsko pastoralo v
srednjeameriški državi Gvatemali v nadaljevanju poudarja velik prispevek vernikov.
Njihovo prizadevanje je pogosto močna podpora za dejavnosti družinske pastorale. V
dokumentu je zapisano, da je celotna Cerkev »obvezana, da oznanja evangelij Življenja«.
Zato je pomembno tudi delovanje na področju izobraževanja in oblikovanja pastoralnih
delavcev. Posebna pozornost pa »mora biti namenjena etičnim in moralnim vprašanjem«.
Z njihovo pomočjo se pastoralni delavci namreč nato lahko soočajo z ovirami, ki zadevajo
življenje, katerega bi vodile krščanske kreposti.
Poročilo na koncu izraža
prepričanje, da je za dosego bolj dostojanstvenega življenja v Gvatemali nujno izboljšati
razmere, v katerih živijo družine. Zato je potrebno »izkoreniniti revščino in krivičnost«.
S tem bi družba zagotovila izpolnjevanje zakonov, ki ščitijo človeka in imajo »za
glavni cilj spodbujanje skupnega dobrega«.