Razmišljanje brata Aloisa, o SDM: Nihče ne more živeti v Kristusu brez drugih

TAIZÉ (ponedeljek, 29. avgust 2011, RV) - Taizéjski prior, brat Alois, je napisal razmišljanje o dneh, ki so jih z nekaterimi brati preživeli na Svetovnem dnevu mladih v Madridu.

Prvih pet dni srečanja so bili taizéjski bratje v eni izmed madridskih bazilik odgovorni za skupno molitev. Brat Alois se je na začetku spomnil mlade prostovoljke Margarite, ki je rekla, da jim je v teh stresnih trenutkih skupna molitev resnično pomaga in da bi morali z njo nadaljevati tudi po SDM, saj mladi zelo potrebujejo tišino.

Ob dejstvu, da je bila bazlika, ki je druga največja cerkev v Madridu, med vsemi 16 molitvami, ki so jih vodili bratje, vedno polna mladih, se je brat Alois še bolj zavedal, kako je v mladih z vseh celin živo prisotna žeja po duhovnem življenju. Geslo srečanja, ukoreninjeni v Kristusu, je mlade vabilo, da so se vprašali, kateri je izvir njihovega življenja; ali se njihove korenine nahajajo v osebnem odnosu s Kristusom in kaj s tem pridobijo. Kot je spomnil prior, danes razlog za to, da verujemo, ne more biti zgolj tradicija, ampak osebna odločitev. To osebno vprašanje se je dopolnjevalo še z drugo bistveno izkušnjo, ki jo ponuja Svetovni dan mladih, to je doživetje Cerkve; vesoljnost občestva v Kristusu, ki je občestvo brez meja, odprto vsem obzorjem. Nihče ne more odkriti Kristusa, če je ločen od drugih.

Konkreten izraz tega občestva je brat Alois videl predvsem v duhu služenja, ki je bil značilen za mnoge mlade, predvsem med prostovoljci. Želi si, da bi mogli iz te izkušnje okoli sebe ustvariti zaupanje, saj je le-to nujno potrebno za obstoj človeške družbe. Pri tem pa je poudaril, da ne gre za nekakšno naivnost, ampak je zaupanje utemeljeno na dejstvu, da je Kristus med vsemi ljudmi ustvaril novo solidarnost. Kot kristjani si lahko prizadevamo premagati strah – strah pred drugimi, pred prihodnostjo – in to je bistven prispevek k ustvarjanju bolj mirnega sveta.

V nadaljevanju svojega razmišljanja se je taizéjski prior ustavil še ob močnem vetru, ki je prejšnjo soboto začel pihati v trenutku, ko je sveti oče začel govoriti. Zdel se mu je kakor Božji dih, ki spodbuja, naj ne bežimo od težav v svetu in Cerkvi, ampak naj jih soočimo z novim pogumom. Po priorjevih besedah je nad Svetovnim dnevom zavel nov veter, in sicer v tri smeri: prva nas vabi, da bi vedno bolj odkrivali, da se veselje in zbranost ne izključujeta. Slovesnosti s svetim očetom so bile preproste, brez posebnih velikih učinkov, kar pa ni izključevalo lepote. Dolgi trenutki tišine so bili dokaz žeje po zbranosti. Druga smer nas vabi, da bi odkrivali lepoto skupne prisotnosti mladih z vseh celin. Tretja smer pa pomeni odkrivanje, da je ekumenska odprtost možna tudi na velikem katoliškem srečanju, saj so bili prav vsi, tudi nekatiločani, odprti za Božjo besedo.

Ob koncu je prior zapisal še, da taizéjski bratje niso mogli biti v Madridu ne da bi se odpravili k enemu od izvirom meniškega življenja, ki ga predstavlja Ávila. Tam so obiskali sestre karmeličanke in z njimi zapeli taizéjsko pesem, navdih za katero so bile besede sv. Tereze Ávilske: »Nič naj te ne vznemirja, nič naj te ne plaši; kdor ima Boga, mu nič ne manjka.«


Audio: