Duhovne misli Benedikta XVI. za 22. navadno nedeljo

»Tudi v današnjem evangeliju je v ospredju apostol Peter. Če smo ga prejšnjo nedeljo občudovali zaradi njegove odkrite izpovedi vere v Jezusa kot Mesija in Božjega Sina, pa je v tokratnem dogodku, ki je neposredno po izpovedi, pokazal svojo nezrelo vero, še preveč vezano 'na miselnost tega sveta' (prim. Rim 12,2). Ko je začel Jezus odkrito govoriti o tem, kar ga je čakalo v Jeruzalemu, da bo moral veliko trpeti, da bo umorjen in bo potem vstal, ga je Peter začel grajati z besedami: 'Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!' (Mt 16,22). Zelo jasno je, da imata Učitelj in učenec nasprotna si načina razmišljanja. Peter je bil po človeški logiki prepričan, da Bog ne bi nikoli dopustil, da bi njegov Sin končal svoje poslanstvo s smrtjo na križu. Nasprotno pa je Jezus vedel, da ga je Oče v svoji brezmejni ljubezni do ljudi poslal, da da za njih življenje in da to vključuje trpljenje in križ, ter da je prav, da se to zgodi. Prav tako pa je tudi vedel, da bo imelo zadnjo besedo vstajenje. Petrovo grajanje, čeprav izgovorjeno v dobri veri in iskreni ljubezni do Učitelja, je za Jezusa zvenelo kot skušnjava, kot povabilo, da bi rešil samega sebe. Dejansko pa bo samo s tem, da življenje izgubi, prejel za vse novo in večno življenje.

Da je moral zaradi našega zveličanja Božji Sin trpeti in umreti na križu, gotovo ni zaradi morebitne krute zamisli nebeškega Očeta. Vzrok je bila zelo težka bolezen, od katere nas je moral ozdraviti; tako težka in smrtna, da je zahtevala vso njegovo kri. S svojo smrtjo in vstajenjem je namreč Jezus premagal greh in smrt ter tako ponovno vzpostavil Božje gospodovanje. Toda boj še ni končan. Zlo obstaja in ostaja v vsaki generaciji, tudi v današnji. Kaj so grozote vojne, nasilje nad nedolžnimi, revščina ter krivičnost, ki jo trpijo slabotni, če ne nasprotovanje zla Božjemu kraljestvu. In kako odgovoriti na vso to podlost, če ne z neoboroženo močjo ljubezni, ki premaga sovraštvo, z življenjem, ki se ne boji smrti. To je ista skrivnostna moč, ki jo je uporabil Jezus in bil zaradi tega nerazumljen in od mnogih bližnjih zavržen.

Dragi bratje in sestre, da bi lahko Odrešenik dopolnil delo zveličanja, še vedno pridružuje svojemu poslanstvu može in žene, ki so pripravljeni sprejeti križ in hoditi za njim. Kakor za Kristusa, tako tudi za kristjane nositi križ, ni nekaj obrobnega, temveč je poslastvo, ki ga je treba objeti z ljubeznijo. Tudi sedanjemu svetu, za katerega se zdi, da mu vladajo sile, ki ločujejo in uničujejo, Kristus ponuja vsem jasno povabilo: kdor hoče biti moj učenec, naj se odpove lastni sebičnosti in z menoj nosi križ. Prosimo za pomoč Sveto Devico, ki je prva ter do konca hodila po poti križa za Jezusom. Naj nam pomaga, da bomo odločno šli za Gospodom, ter že sedaj kljub preizkušnjam okušali slavo vstajenja.«
Audio: