Nadškof Stres na Srečanju treh deželv Zaplazu predstavil lik bl. Alojzija
Grozdeta
ZAPLAZ (sobota, 20. avgust 2011, RV) – Danes dopoldne je potekalo Srečanje
treh dežel oziroma romanje vernikov iz dežele Furlanije, avstrijske Koroške in
Slovenije k božjepotni Marijini cerkvi na Zaplazu. Geslo letošnjega srečanja je Po
novih poteh v nove dni. Srečanje se je začelo v cerkvi ob 10.00 z uvodnim duhovnim
programom, ki so ga pripravili bogoslovci. Ob 11.00 pa je slovesno somaševanje škofov
in duhovnikov v štirih jezikih vodil ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton
Stres. Prihodnje leto bo Srečanje treh dežel 18. avgusta v Vidmu v Italiji.
Med
homilijo je ljubljanski nadškof in metropolit pozdravil navzoče, ki so prišli v to
svetišče v katerem se nahajajo svetniški ostanki blaženega Alojzija Grozdeta, v slovenskem,
italijanskem in nemškem jeziku. Nadškof je v nadaljevanju predstavil lik blaženega
Alojzija Grozdeta, kot »potrditev resničnosti Jezusovih besed iz današnjega evangelija«
(prim. Mt 16,24–27).
Audio:
Nagovor
ljubljanskega nadškofa metropolita Antona Stresa na srečanju treh dežel na
Zaplazu
Drage sestre in dragi bratje!
Najprej vas vse, ki
ste prihiteli sem na Zaplaz, najlepše pozdravljam. Pozdravljam sobrate škofe, duhovnike
in diakone in še posebej vas, ki ste priromali peš, ter vas vse, ki ste prišli v to
svetišče, ki je s tem, ko se tukaj nahajajo svetniški ostanki blaženega Alojzija Grozdeta,
postalo še bolj priljubljeno in obiskano romarsko središče.
Pozdrav v
italijanskem jeziku: Anzitutto saluto cordialmente tutti voi che siete arrivati
oggi qui a Zaplaz. Saluto i confratelli vescovi, sacerdoti e diaconi e in particolare
tutti voi che siete arrivati in pellegrinaggio a piedi in questo Santuario Mariano
che custodisce le reliquie del Beato Alojzij Grozde e che percio' e' diventato una
meta di pellegrinaggio ancora piu' frequentata e piu' cara ai fedeli.
Pozdrav
v nemškem jeziku: Liebe Schwestern und liebe Brüder! Zunächst möchte ich
Euch alle, die hierher nach Zaplaz gekommen seid, herzlich willkommen heißen. Ich
grüße die Mitbrüder im bischöflichen Dienst, Priester und Diakóne und noch ganz besonders
Euch alle, die zu Fuß gekommen seid, sowie alle, die den Weg in dieses Heiligtum gefunden
habt, das jetzt mit der Reliquienkapelle des seligen Alojzij Grozde ein noch beliebterer
und noch stärker besuchter Walfahrtsort geworden ist.
Blaženi Alojzij Grozde
je ena izmed številnih potrditev resničnosti Jezusovih besed iz današnjega evangelija.
Zaradi Jezusa je izgubil svoje zemeljsko življenje, zato pa ga je toliko bolj našel.
Našel ga je pri svojem Učitelju in Odrešeniku, ko ga je ta sprejel v svojo srečo,
v svoje vstajenjsko blaženost. Našel pa ga je tudi tukaj na zemlji, kajti njegova
mučeniška smrt je razkrila njegovo plemenito srce in dušo, razodela njegovo svetost
njegovim bratom in sestram v Cerkvi in zunaj nje. Začeli smo ga občudovati, mladi
kristjani so si ga vzeli za svojega priprošnjika in vzornika, ki jim je za zgled,
kako naj sredi različnih težav in preizkušenj postanejo in ostanejo za vsako ceno
zvesti Jezusu Kristusu, našemu edinemu Odrešeniku. Alojzij Grozde je bil ubit zaradi
Kristusa, toda živi pri svojem Vstalem Gospodu in živi v naših srcih, v našem spominu,
v našem občudovanju, v našem posnemanju njegovih kreposti.
Postal je vzornik
izbire pravih vrednot, kar v sodobni potrošniški miselnosti nikakor ni lahko in enostavno.
Jezus v današnjem evangeliju potrebnost te izbire zelo jasno poudarja. »Kaj pomaga
človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« Čeprav je na prvi pogled
odgovor zelo jasen in vodilna misel prepričljiva, nas lastna izkušnja in opazovanje
tega, kar se dogaja okoli nas, opozarjata, da konkretne odločitve za jasno in nedvoumno
prvenstvo duhovnega nad telesnim in materialnim niso vedno lahke in samoumevne. Sicer
pa ne gre v prvi vrsti za izbiro med duhovnim in telesnim. Bog je ustvaril telo in
dušo, snov, materijo in duha. Boj, ki poteka, ni med telesom in duhom, ampak med grehom
in svetostjo, med sebičnostjo in ljubeznijo. Kristjani nismo poklicani k nasprotovanju
telesnosti in materialnosti. Tudi materialni in telesni svet je od Boga, je sam po
sebi dober. Živimo na tem svetu, kakršen je. Pričakujemo pa novo nebo in novo zemljo.
Smo na svetu, vendar nismo od sveta. Materialne dobrine cenimo kot zaslužijo in uživamo
ta svet, vendar kakor bi ga ne uživali, se pravi, da se zavedamo, da ta svet mine.
Tisto, kar ostane in kar moramo postaviti na prvo mesto v svojem življenju,je Božja
ljubezen, ki nam jo je razodel Jezus Kristus s tem, da je za nas daroval svoje življenje.
Naša duhovnost se začne z vero v Jezusa Kristusa, Boga, ki je postal človek, in nam
s svojo darovanjsko ljubeznijo postavil najvišjo življenjsko normo: »Ljubite se med
seboj, kakor se vas jaz ljubil«. Za nas ni odločilno, s kakšno hrano se hranimo
ali kakšno tehniko dihanja in zbranosti uporabljamo. Za nas je odločilno, ali verujemo
in sprejemamo, da nam je Jezus s svojo smrtjo na križu razodel, kako nas ima Bog rad
in je s svojo ljubeznijo spravil svet z Bogom in nam odprl vrata v večno Božje prijateljstvo.
Tega odrešenega življenja, h kateremu smo poklicani, ne moremo doseči sami
z nobenimi posebnimi prehrambnimi navadami, nobenimi posebnimi molitvenimi tehnikami
in z nobenim drugim naporom. To večno življenje nam bo milostno, se pravi nezasluženo
podarjeno, če verujemo v Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je postal človek, in če
ga posnemamo v njegovi nesebičnosti, ljubezni in življenjskem darovanju, kakor nam
ga je izpričal s svojo smrtjo na križu. Jezus je naš edini Odrešenik, naša pot, po
kateri želimo hoditi, naša resnica, ki jo sprejemamo za svoje osebno prepričanje in
naše življenje, v katerega upamo in se ga veselimo. Pot, Resnica in Življenje, vse
te tri vrednote imajo skupni imenovalec in to je Bog, ki je ena sama Ljubezen, ljubezen,
ki samo sebe žrtvuje za druge, za nas. Od tod nam potem tudi dotekata tisto veselje
in mir, ki ga apostol Pavel obljublja svojim vernikom v današnjem drugem berilu, to
je tisto, kar Gospod hoče od nas, kakor nam naroča v prvem berilu prerok Mihej: da
ravnamo pravično, da ljubimo dobrohotnost in ponižno hodimo s svojim Bogom. Kako naj
ravnamo pravično, kako naj ljubimo dobrohotnost, kako naj ponižno hodimo s svojim
Bogom, vse to nam je pokazal Jezus. To je tisti temelj, o katerem pravi apostol Pavel,
da drugega temelja ni in ne more biti. To je tudi temelj našega srečanja: kljub vsem
jezikovnim in kulturnim razlikam nas povezuje dejstvo, da hodimo po isti poti, da
imamo isto resnico in upamo v isto polnost življenja, ki je Jezus Kristus.
Blaženi
Alojzij Grozde, ob čigar grobu smo se zbrali, je vse to globoko veroval in vedel.
Zato ni bil pripravljen, da bi se odpovedal Jezusu, da bi se odpovedal svoji veri,
ampak nasprotno, Jezusu Kristusu je hotel v celoti posvetiti svoje mlado življenje.
Jezus je sprejel njegovo pripravljenost in mu je dal milost mučeniške smrti. Tako
je dopolnil svojo posvetitev in je sedaj pri svojem Božjem Učitelju, da za to isto
zvestobo v veri, upanju in ljubezni prosi tudi za nas. Amen.
msgr. dr. Anton
Stres ljubljanski nadškof metropolit