Sveti oče mladim univerzitetnim profesorjem: Univerza je hiša, kjer se išče pravo resnico človeka

EL ESCORIAL (petek, 19. avgust 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je danes dopoldne po srečanju z redovnicami odšel v baziliko sv. Lovrenca, ki je del mogočnega samostanskega kompleksa El Escorial. Tam ga je pričakalo več kot tisoč mladih univerzitetnih profesorjev. Sprejeli so ga z glasbo in uvodnimi pozdravi, nato pa jim je sveti oče spregovoril o pomenu in opredelitvi univerze.

»Ko sem skupaj z vami, se mi v spomin vračajo moji prvi koraki kot profesor na univerzi v Bonnu.« V takratnih povojnih časih se je pomanjkanje lahko preseglo le z navdušenjem, s povezovanjem s kolegi, ki so poučevali druge stroke, in z željo odgovoriti na osnovne skrbi učencev. Profesorji in učenci so skupaj iskali resnico in znanje, kar je pri poslanstvu univerze bistveno. V nadaljevanju je papež opozoril na nekatera popačena razumevanja univerze. Naloga profesorja ni le izobraziti strokovnjake, ki bi bili usposobljeni odgovarjati na vprašanja točno določenega trga. Prav tako niso pomembne izključno tehnične sposobnosti. Kadar sta utilitarizem in pragmatizem glavni merili, so posledice vedno dramatične. Potrebno je nekaj več, kar bi ustrezalo vsem razsežnostim, ki oblikujejo človeka. »V resnici je bila univerza in je še vedno poklicana, da je hiša, kjer se išče pravo resnico človeka.« Univerza uteleša ideal, ki se ne sme popačiti. Ne sme popustiti pred ideologijami, ki so zaprte v razumski dialog, in ne pred utilitarističnim razmišljanjem trga, ki človeka razume kot navadnega potrošnika.

Iz te opredelitve izhaja pomembno poslanstvo univerzitetnih profesorjev: »Vi imate čast in odgovornost, da prenašate ta univerzitetni ideal: ideal, ki ste ga prejeli od svojih predhodnikov, med katerimi so bili mnogi ponižni zagovorniki evangelija in ker so bili takšni, so postali velikani duha.« Prizadevali so si postaviti vero pred um. Danes je njihovo delo potrebno nadaljevati v drugačnih zgodovinskih okoliščinah, v katerih pa bistvena človekova vprašanja še vedno zahtevajo našo pozornost. Pri tem ne gre le za učenje, ampak bolj za življenje. »Mladost je privilegiran čas za iskanje in srečanje z resnico.« Mladi zato potrebujejo verodostojne učitelje. Osebe, ki so odprte za resnico, znajo poslušati in v svoji notranjosti živeti dialog med različnimi vejami znanja. Osebe, ki so prepričane, da je človek zmožen napredovati na poti proti resnici. To je torej najdragocenejše, kar profesorji lahko podarijo svojim študentom.

»Zato vas toplo spodbujam, da nikoli ne izgubite te občutljivosti in hrepenenja po resnici; ne pozabite, da pouk ni suhoparno podajanje vsebine, temveč oblikovanje mladih, ki jih morate razumeti in ponovno najti; v njih morate izzvati to žejo po resnici, ki jo nosijo globoko v sebi. Bodite zanje spodbuda in moč.« Pot proti resnici zahteva celotnega človeka, je sveti oče poudaril v nadaljevanju nagovora: »Je pot razumevanja in ljubezni, razuma in vere.« Pri napredovanju v znanju se ljubezen in razum med seboj prepletata. Iz enotnosti med njima izvira doslednost v življenju in mišljenju.

Upoštevati pa je potrebno še, da je resnica vedno nekaj, kar nas presega. Lahko jo iščemo in se ji približujemo, toda nikoli je ne moremo posedovati. Pravzaprav je resnica tista, ki poseduje nas in nas utemeljuje. Zato je pri poslanstvu profesorjev ponižnost nepogrešljiva vrlina, ki ščiti pred nečimrnostjo. Le-ta namreč zapira dostop do resnice. Študente je potrebno usmerjati k resnici in ne k sebi. Papež je mladim profesorjem zato predlagal, naj svoj pogled vedno obračajo h Kristusu: »Ukoreninjeni v Njem boste dobri voditelji naše mladine.«

Audio: