Sveti oče mladim univerzitetnim profesorjem: Univerza je hiša, kjer se išče
pravo resnico človeka
EL ESCORIAL (petek, 19. avgust 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je danes dopoldne
po srečanju z redovnicami odšel v baziliko sv. Lovrenca, ki je del mogočnega samostanskega
kompleksa El Escorial. Tam ga je pričakalo več kot tisoč mladih univerzitetnih profesorjev.
Sprejeli so ga z glasbo in uvodnimi pozdravi, nato pa jim je sveti oče spregovoril
o pomenu in opredelitvi univerze.
»Ko sem skupaj z vami, se mi v spomin
vračajo moji prvi koraki kot profesor na univerzi v Bonnu.« V takratnih povojnih
časih se je pomanjkanje lahko preseglo le z navdušenjem, s povezovanjem s kolegi,
ki so poučevali druge stroke, in z željo odgovoriti na osnovne skrbi učencev. Profesorji
in učenci so skupaj iskali resnico in znanje, kar je pri poslanstvu univerze bistveno.
V nadaljevanju je papež opozoril na nekatera popačena razumevanja univerze. Naloga
profesorja ni le izobraziti strokovnjake, ki bi bili usposobljeni odgovarjati na vprašanja
točno določenega trga. Prav tako niso pomembne izključno tehnične sposobnosti. Kadar
sta utilitarizem in pragmatizem glavni merili, so posledice vedno dramatične. Potrebno
je nekaj več, kar bi ustrezalo vsem razsežnostim, ki oblikujejo človeka. »V resnici
je bila univerza in je še vedno poklicana, da je hiša, kjer se išče pravo resnico
človeka.« Univerza uteleša ideal, ki se ne sme popačiti. Ne sme popustiti
pred ideologijami, ki so zaprte v razumski dialog, in ne pred utilitarističnim razmišljanjem
trga, ki človeka razume kot navadnega potrošnika.
Iz te opredelitve izhaja
pomembno poslanstvo univerzitetnih profesorjev: »Vi imate čast in odgovornost,
da prenašate ta univerzitetni ideal: ideal, ki ste ga prejeli od svojih predhodnikov,
med katerimi so bili mnogi ponižni zagovorniki evangelija in ker so bili takšni, so
postali velikani duha.« Prizadevali so si postaviti vero pred um. Danes je njihovo
delo potrebno nadaljevati v drugačnih zgodovinskih okoliščinah, v katerih pa bistvena
človekova vprašanja še vedno zahtevajo našo pozornost. Pri tem ne gre le za učenje,
ampak bolj za življenje. »Mladost je privilegiran čas za iskanje in srečanje z
resnico.« Mladi zato potrebujejo verodostojne učitelje. Osebe, ki so odprte za
resnico, znajo poslušati in v svoji notranjosti živeti dialog med različnimi vejami
znanja. Osebe, ki so prepričane, da je človek zmožen napredovati na poti proti resnici.
To je torej najdragocenejše, kar profesorji lahko podarijo svojim študentom.
»Zato
vas toplo spodbujam, da nikoli ne izgubite te občutljivosti in hrepenenja po resnici;
ne pozabite, da pouk ni suhoparno podajanje vsebine, temveč oblikovanje mladih, ki
jih morate razumeti in ponovno najti; v njih morate izzvati to žejo po resnici,
ki jo nosijo globoko v sebi. Bodite zanje spodbuda in moč.« Pot proti resnici
zahteva celotnega človeka, je sveti oče poudaril v nadaljevanju nagovora: »Je pot
razumevanja in ljubezni, razuma in vere.« Pri napredovanju v znanju se ljubezen
in razum med seboj prepletata. Iz enotnosti med njima izvira doslednost v življenju
in mišljenju.
Upoštevati pa je potrebno še, da je resnica vedno nekaj, kar
nas presega. Lahko jo iščemo in se ji približujemo, toda nikoli je ne moremo posedovati.
Pravzaprav je resnica tista, ki poseduje nas in nas utemeljuje. Zato je pri poslanstvu
profesorjev ponižnost nepogrešljiva vrlina, ki ščiti pred nečimrnostjo. Le-ta namreč
zapira dostop do resnice. Študente je potrebno usmerjati k resnici in ne k sebi. Papež
je mladim profesorjem zato predlagal, naj svoj pogled vedno obračajo h Kristusu: »Ukoreninjeni
v Njem boste dobri voditelji naše mladine.«