VATIKAN (torek, 9. avgust 2011, RV) – »Sacra doctrina je kot mizica, ki
potrebuje vsaj tri noge, lahko pa tudi štiri: prva je svetopisemsko razodetje,
druga izročilo in tretja živo učiteljstvo Cerkve, s katerim je globoko povezana tudi
morebitna četrta noga, ki so iz sedanjosti izhajajoče kulturne, filozofske in moralne
spodbude.« S to prispodobo je začel svoje razmišljanje o izzivih teologije za
vatikanski časopis Osservatore Romano italijanski škof in teolog Enrico dal Covolo,
rektor Papeške lateranske univerze v Rimu.
V nadaljevanju je razložil, da podoba
mizice s tremi nogami izvira iz 16. člena Odloka o duhovniški vzgoji (Optatam totius)
2. vatikanskega koncila. Člen omenja tri različne, a med seboj dopolnjujoče se elemente
prenove teoloških predmetov. Temeljni element je seveda študij Svetega pisma, ki »mora
biti kakor duša vse teologije«. Sledi mu cerkveno izročilo, ki obsega tako vzhodno
in zahodno patristiko, kot tudi izreke koncilov, živega cerkvenega učiteljstva in
izstopajočih teoloških razmišljanj. Ta dva elementa predstavljata auditus fidei,
kar pomeni poslušnost vere. Tretji element pa je sistematične narave in zadeva primerno
urejanje in posredovanje vsebine vere na način, ki mora biti vedno prilagojen sedanjemu
trenutku. Ta element predstavlja intellectus fidei, kar pomeni razumevanje
vere in sistematično ureditev bistvene vsebine odrešenja.
Enrico dal Covolo
je nato izpostavil vprašanje o teologiji kot znanosti. Nekateri jo namreč opredeljujejo
kot znanost o Bogu, Kristusu ali Cerkvi. Spomnil je na besede papeža Benedikta XVI.,
ko so 30. junija letos podelili Ratzingerjeve nagrade. Sveti oče se je v nagovoru
spraševal, ali ni znanost morda ravno nasprotje vere? Ali vera ne preneha biti vera,
ko postane znanost? In obratno, znanost preneha biti znanost, ko se podredi veri?
Vsekakor gre za aktualno in neogibno vprašanje, je poudaril papež. Hkrati pa je dodal,
da se je pri iskanju odgovora pomembno zavedati veličine izziva, ki je prirojen naravi
teologije. Človek potrebuje prav ta izziv, saj ga spodbuja k odpiranju razuma, da
se sprašuje o resnici sami in o Božjem obrazu. Teologija izhaja iz razodete Besede
in v tem se razlikuje od »drugih znanosti«, ki imajo svoj začetek, izvor, v lastnih
temeljih. Teologija tako teži k poslednjemu cilju resnice. To pa je tudi moč njenega
izziva.
Skozi zgodovino se je oblikovala iz izkušnje vere. Sv. Avguštin je
dejal: »Želel sem videti z razumom, kar sem zaradi vere verjel.« Tisto, kar
spodbuja razum, pa je želja, biti vedno bolj polno in živo deležen Resnice, ki je
Kristus sam. Naloga teologije je tudi na sprejemljiv način usklajevati razum in vero.
Enrico dal Covolo je poudaril, da papež Benedikt XVI. v svojem nauku neprenehno spominja
na to. Treba se je le spomniti številnih njegovih govorov, kot na primer v Regensburgu
leta 2006, sredinih katehez, treh enciklik ali pa prvega in drugega dela knjige Jezus
iz Nazareta. Usklajevanje med razumom in vero je namreč nujno za soočanje z izzivi
današnjega časa. Za soočanje, ki izhaja iz Svetega pisma, izročila in živega učiteljstva
Cerkve. Škof je svoje razmišljanje tako zaključil z misilijo na tako imenovano »teološko
prenovo«, ki izhaja iz predloga svetega očeta. Gre za razširitev razuma v razsežnosti
vere in ljubezni; za realizem vere; za nujnost nove sinteze med znanjem teologije
in filozofije, med racionalno teologijo in njeno kontemplativno razsežnostjo ali med
tako imenovano akademsko eksegezo in lectio divina.