VIŠARJE (ponedeljek 8. avgust 2011, RV) – Včeraj je potekalo že 23. srečanje
treh Slovenij na Svetih Višarjah. Udeležence, ki so se po pešpoti od vznožja gore
nad Žabnicami ob premišljevanju križevega pota povzpeli k cerkvi Matere Božje ali
prišli z žičnico, je v prvem delu srečanja pozdravil gospod Pucelj z besedami: »23.
romanje treh Slovenij. Hvala Bogu, spet smo zastopani tukaj iz Slovenije v domovini,
iz Slovenije v zamejstvu, iz Slovenije zamejcev po svetu. Vsi skupaj dobrodošli!«
Nato je navzoče nagovoril državni sekretar za zamejce po svetu dr. Boris Jesih. Iz
njegovega nagovora je gospod Pucelj povzel namen srečanj na Višarjah: »Da bi vsi čutili
eno, da nismo trije, to kar je ravnokar državni sekretar omenil, to je bil prvi namen
srečanj tukaj na Svetih Višarjah, ker smo čutili, da se ravno te tri enote nekako
ne poznajo, nekako ne spoznavajo in če je to tako, da je čas, da začnemo govoriti
o eni, je to hvala Bogu najbrž tudi zasluga srečanj na teh Svetih Višarjah.«
Gospod
Viljem Černo, ki zaradi bolezni ni mogel osebno priti, je v predavanju, ki ga je prebrala
gospa Luisa Cher, tudi ona iz Terske doline v Benečiji, predstavil pomen slovenskega
jezika za Slovence v teh zamejskih krajih in zaključil svoje predavanje z nalogami,
ki jih še čakajo.
Slovesno sveto mašo je ob somaševanju izseljenskih in drugih
duhovnikov daroval ljubljanski nadškof dr. Anton Stres. Med homilijo je razložil pomen
današnjih beril predvsem prizor iz evangelija, ko Jezus pomiri vihar na jezeru. Nadškof
je dejal: »Vse krščansko izročilo je v prizoru iz današnjega evangelija videlo prispodobo
Cerkve, ki ji je Jezus sam napovedal viharne čase. 'Na svetu boste imeli stisko,
toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal' (Jn 16, 33). Tudi vsak človek se prej
ali slej znajde v valovih nevarnosti in preizkušenj in ravno tako tudi narod. In naš
slovenski narod ima v svoji zgodovini veliko, veliko viharjev in težkih preiskušenj.
A za vsakega, ki ga zajamejo valovi, je pogum in zaupanje prvi pogoj rešitve.
Dragi
rojaki, dragi prijatelji! Ko nas zadenejo težave, takrat nastopi trenutek resnice
o naši veri in zaupanju. Preizkušnje izkušamo kot posamezni verniki, preizkušnje doživljamo
tudi kot Cerkev, ki jo prav tako do konca sveta premetavajo vsakovrstni valovi, ne
samo zunanji tudi notranji. Preizkušnje doživljamo tudi kot državno, kot narodno občestvo.
Ob vsem tem, kar doživljamo kot člani Cerkve, pa tudi kot člani slovenskega naroda
in njegove države ali kot posamezniki s svojimi čisto osebnimi izgubami, neuspehi
in nesrečami, bi imeli nič koliko razlogov za razočaranje, mogoče celo za nevero in
obup. Toda sedanji težki časi so za nas in morajo biti predvsem za nas v prvi vrsti
priložnost, da se izkažemo močnejše od njih. Biti ponosen vernik katoliške Cerkve
in zaveden Slovenec, ko gre enemu ali drugemu občestvu, cerkvenemu ali narodnemu,
vse gladko in lahko od rok, in lahko na vsakem koraku pokaže na občudovanja vredne
uspehe, tedaj to sploh ni težko in predvsem ne zahteva nobene vere, upanja in ljubezni.
Vera, upanje in zvesta ljubezen se izkaže in uresniči šele v vetrovih in valovih.
V takem trenutku pa živimo danes. Danes je zato tudi trenutek resnice za našo vero
in za naše zaupanje v Jezusa Kristusa, kajti mi kristjani nismo sami, nismo sami v
čolnu našega življenja, nismo sami v čolnu naše Cerkve, nismo sami v čolnu našega
naroda. Z nami je Gospod Jezus Kristus, ki je premagal smrt in živi ter vodi zgodovino
sveta, zgodovino Cerkve, zgodovino našega naroda, našo osebno zgodovino vsakega od
nas. Zato smo se za pomoč zatekli na Svete Višarje k Materi Božji, učiteljici vere
in zaupanja. Ne moremo ubežati temu, da smo ljudje in zato slabotni in ranljivi. Naša
vera in zaupanje zato nista zasidrani v nas, ampak v Bogu in njegovem Sinu Jezusu
Kristusu. Ker je Gospod Jezus Kristus enako preizkušen, kakor je vsak od nas, vstal
od mrtvih, vemo, da tudi za krmilom našega življenja, zgodovine našega naroda in zgodovine
Cerkve stoji On sam, zato mu smemo zaupati, zaupati do konca. Amen.«