Kardinal Ouellet: Celibat je pričevanje ljubezni

VATIKAN (ponedeljek, 8. avgust 2011, RV) – V drugi polovici julija so se brazilski škofje zbrali v svetišču Naše Gospe iz Aparecide. Pridružil se jim je tudi prefekt Kongregacije za škofe kardinal Marc Ouellet. Nagovoril jih je z razmišljanjem o Božji besedi in celibatu. Danes se o duhovniškem in škofovskem celibatu pogosto razpravlja z naraščajočim nasprotovanjem. Vedno živo in pomembno tradicijo celibata se postavlja pod vprašaj zaradi spolnih zlorab v Cerkvi.

Celibat je del škofovske identitete. Izraža zvestobo Cerkve Gospodovi volji. Jezus je sam izbral svoje apostole, da bi bili z njim, kot je zapisano v Markovem evangeliju (Mr 3,14). Da bi bili z njim v prijateljskem odnosu, ki postane temelj za apostolsko poslanstvo. To postane razvidno v pogovoru, ko vstali Kristus sprašuje Simona Petra, če ga ljubi. Nato mu naroči, naj hrani njegova jagnjeta (Jn 21,15).

Cerkvena tradicija celibata in vzdržnosti je stara več stoletij in sega vse do apostolskih izvorov. Ne gre za novost iz začetka 4. stoletja, ko je bilo na koncilu v Elviri v Španiji določeno, da morajo duhovniki obvezno živeti popolno vzdržnost. Šlo je le za potrditev že obstojočega načela tako na Vzhodu kot Zahodu. Vsi papeži naše dobe pa so to tradicijo vedno znova potrjevali. Celibat je oblika apostolskega življenja po Kristusovem zgledu. Pričevanje, da je Božja Beseda vstopila v človeško zgodovino in vplivala na nove načine življenja in nove institucije. Apostolski celibat škofa in njegovih duhovnikov izvira neposredno iz novosti Božje besede, ki je postala meso. Kristus je Cerkev ljubil in se je zanjo daroval. Zato je posvečeno življenje v Cerkvi priznano kot eshatološko pričevanje o vstalem Gospodu, ženinu Cerkve. Kot ženin od svoje neveste, Cerkve, namreč prav tako pričakuje popolno podaritev. Ta zaveza, ki jo je Bog sklenil s svojim ljudstvom, ni le ideal, ampak je resničnost. Pričevanje o njej pa je poslanstvo vsakogar, ki je bil krščen.

Duhovniški celibat je povezan tudi z izbranostjo, oznanjevanjem in posvečevanjem. Razen iz praktičnih razlogov zaradi razpoložljivosti in služenja, se celibat resnično lahko razume le iz omenjene zaveze med Kristusom in Cerkvijo. Škof s svojim celibatom zagotavlja, da je Bog Ljubezen in, da tudi od tistega, kar je ustvaril, v zameno pričakuje ljubezen.

Na koncu svojega razmišljanja je kardinal Ouellet spomnil še, da celibat ni samovoljna zapoved Cerkve. Je pričevanje ljubezni, ki je povsem skladno z duhovniškim in škofovskim poslanstvom. In če je živet v Duhu, lahko tudi upravičeno odgovori na številne negotovosti glede nove evangelizacije in duhovniških ter redovniških poklicev. Vstali Kristus je apostola vprašal, če ga ljubi. Od osebnega odgovora vsakega posameznika na Gospodovo ljubezen v celibatu, pa je odvisna rodovitnost duhovniškega in škofovskega poslanstva.

Audio: