Sveti oče vsem nam namenil Jezusove pomirjajoče besede: 'Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!' ter pozval k prenehanju nasilja v Siriji in konstruktivnim pogajanjem v Libiji

CASTEL GANDOLFO (nedelja, 7. avgust 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je danes pred molitvijo Angelovega češčenja na dvorišču letne rezidence v Castel Gandolfu pred veliko množico vernikov razložil pomen evangeljskega odlomka, ki opisuje dogodek, kako učence v čolnu na Genezareškem jezeru zajame nevihta in kako Jezus pride do njih tako, da hodi po vodi. Po molitvi je Sveti oče pozval k ustavitvi nasilja v Siriji ter k pogajanjem in konstruktivnemu dialogu v Libiji z besedami:

»Dragi bratje in sestre, z zaskrbljenostjo spremljam dramatično in naraščajoče nasilje v Siriji, ki je povrzočilo smrt številnih oseb ter nepopisno trpljenje. Katoličane pozivam k molitvi, da bi prizadevanja za spravo prevladala nad spori in sovraštvom. Ponovno pozivam sirske oblasti in ljudstvo, naj čim prej vzpostavijo mirno sožitje ter primerno odgovorijo na upravičena pričakovanja državljanov po spoštovanju njihovega dostojanstva ter vzpostavitvi stabilnosti na tem področju.

Ob tem pa imam v mislih tudi Libijo, kjer moč orožja ni razrešila njihove težke situacije. Mednarodne organizacije, ter odgovorne politične in vojaške oblasti spodbujam, naj prepričljivo in odločno začnejo s pogajanji in konstruktivnim dialogom iskati načrt za mir v deželi.«

V nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja je papež Benedikt XVI. dejal: »V evangeljskem odlomku današnje nedelje srečamo Jezusa, ki se je umaknil na goro, kjer je vso noč prečul v molitvi. Gospod sam, stran od množice in učencev, razodeva svojo intimno povezanost z Očetom ter kaže na potrebo po molitvi v samoti, stran od hrupa sveta. Ta oddaljiti se pa ne pomeni nezanimanja do oseb ali prepustiti apostole same sebi. Prav nasprotno, kot pripoveduje sveti Matej, je Jezus 'primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran' (Mt 14,22) in bi jih tam ponovno srečal. 'Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega.Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter' in 'ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim' (v. 24-25). Učenci so se vznemirili in so ga imeli za prikazen ter 'od strahu zavpili' (v. 26). Niso ga prepoznali, niso razumeli, da je Gospod. Jezus jih je pomiril: 'Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!' (v. 27).

To je dogodek, v katerem so cerkveni očetje našli bogastvo pomenov. Morje predstavlja sedanje življenje ter nestanovitnost vidnega sveta. Nevihta nakazuje vsakovrsno trpljenje in težave, ki stiskajo človeka. Čoln pa predstavlja Cerkev, ki jo je ustanovil Kristus in jo vodijo apostoli. Jezus želi vzgajati učence, da bodo v življenju s pogumom prenašali nasprotovanja ter zaupali v Boga, v Njega, ki se je na gori Horeb razodel preroku Eliju v 'glasu rahlega šepeta' (1Kr 19,12). Evangeljski odlomek se nadaljuje z dejanjem apostola Petra, ki je prevzet od ljubezni do Učitelja, prosil, da bi mu šel po vodi naproti. 'Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: “Gospod, reši me!” (Mt 14,30). Sveti Avguštin, ki si je predstavljal, da nagovarja apostola, je razložil: 'Gospod, se je sklonil in te prijel za roko. S svojimi močmi ne moreš vstati. Oprimi se roke Njega, ki se je spustil vse do tebe' (Enarr. in Ps. 95,7: PL 36, 1233). Peter namreč ne hodi po vodi iz lastne moči, temveč zaradi božje milosti, v katero veruje. Ko pa ga prevzame dvom, ko njegov pogled ni usmerjen na Jezusa, temveč v strah pred vetrom, ko ne zaupa popolnoma Učiteljevim besedam, pomeni, da se začenja notranje oddaljevati od njega in tvega, da se utopi v morju življenja. Tako tudi mi, če vidimo samo sebe, postanemo odvisni od tokov in ne moremo več iti skozi viharje življenja. Veliki mislec Romano Guardini je zapisal, 'da je Gospod vedno blizu, saj je ob korenini našega bitja. Kljub temu pa moramo okušati naš odnos z Bogom med nasprotnima poloma oddaljenosti in bližine. Bližina nas utrjuje, oddaljenost nas preizkuša.

Dragi prijatelji, izkušnja preroka Elija, ki je slišal Božji mimohod, ter Petrova slabotna vera nam dasta razumeti, da nam Gospod, še preden ga mi iščemo ali ga pokličemo, pride sam naproti. Zniža nebo, da nas prime za roko in nas dvigne na svojo višino. Od nas pričakuje samo, da mu popolnoma zaupamo. Prosimo Devico Marijo, zgled popolnega zaupanja v Boga, da bi sredi tolikšnih skrbi, problemov, težav, ki razburkajo morje našega življenja, odmevale v naših srcih Jezusove pomirjajoče besede, ki jih pravi tudi nam: 'Pogum, jaz sem, ne bojte se!' in bi v nas rastla vera Vanj.«

Audio: