Kardinal Koch o srečanju v Assisiju: Ekumenska pot in dialog z drugimi religijami

VATIKAN (sobota, 30. julij 2011, RV) – Dan premišljevanja, dialoga in molitve za mir in pravičnost na svetu, je Benedikt XVI. sklical ob 25. obletnici prvega medverskega srečanja v Assisiju, namenjenega molitvi za mir. Vendar pa 27. oktober 2011 ne sme biti le navadna ponovitev dogodka, ki ga je leta 1986 želel bl. Janez Pavel II., predvsem zato, ker se je v zadnjih petindvajsetih letih svet zelo spremenil, je za vatikanski časopis L'Osservatore Romano zapisal predsednik Papeškega sveta za pospeševanje krščanske edinosti kardinal Kurt Koch.

Največji preobrat v tem času je bil konec komunističnega režima v državah onkraj železne zavese, ki je močno spremenil zunanjo in notranjo podobo Evrope. Takrat kardinal Joseph Ratzinger je ta preobrat opisal kot zmago resnice Svetega Duha in religije. Konec hladne vojne ne bi bil mogoč brez bl. Janeza Pavla II., ki je prav tako spremenil ekumenske in medverske razmere. Preobrat leta 1989 v Evropi je na ekumenskem področju povzročil, da so pravoslavne cerkve stopile v ospredje. Z vidika vere in ekleziologije, so nam mnogo bližje kot se morda zdi. Poslušati glas pravoslavnih je neobhodno, če želimo hoditi naprej v preseganju težav, ki se nanašajo na razdelitev kristjanov na Zahodu. To je tudi pomembno za družbeno prihodnost Evrope. Njena politična združitev se ne bo mogla realizirati, če ne bo prišlo tudi do zbližanja kristjanov na Vzhodu in Zahodu oziroma če se Cerkev tako na Zahodu kot Vzhodu ne nauči dihati s celotnimi pljuči.

Z medverskega vidika je treba upoštevati tudi velika migracijska gibanja. To pomeni, da religije, drugačne od naše, niso več dojete kot tuji pojavi, ampak kot bližnja svarnost, s katero se vsak dan srečujemo in ki v stiku z drugimi verniki dobiva oseben obraz. Pri tem je kardinal Koch navedel predvsem islam, ki v evropskih državah naglo raste. Medverski dialog je torej nepogrešljiv za rast mirnega sobivanja v današnji družbi. Te nove medverske razmere so povzročile, da se religija, pogostokrat smatrana za nepomemben ali celo nadležen dejavnik, vrača kot tema vsakodnevnih javnih razprav. Gre za spodbudno dejstvo, kajdi družba, ki se zapira za božansko, je družba, ki je nesposobna za medverski dialog.

Na ta temeljni vidik se navezuje tudi srečanje v Assisiju. Upošteva dejstvo, da so se zamajala velika upanja miru, ki so sledila padcu komunističnega režima leta 1989. Tretje tisočletje je namreč bilo od vsega začetka zaznamovano z velikim širjenjem nasilja in terorističnimi dejanji. V takih razmerah se Benediktu XVI. zdi ključnega pomena, da različne Cerkve in krščanske skupnosti ter predstavniki drugih religij ponovno na verodostojen in prepričljiv način pričujejo za mir in pravičnost v svetu. Vsi udeleženci so povabljeni k osebnemu prizadevanju, da se vera in religija na noben način ne povezujeta z sovraštvom in nasiljem, ampak z mirom in spravo. Takšen pogled je tudi lasten krščanskemu ekumenizmu. Ekumensko gibanje je od vsega začetka gibanje miru, ki si prizadeva za mir med brati kristjani in med krščanskimi skupnostmi, ki hodijo po poti očiščevanja spomina, preseganja številnih vzrokov za razdore med kristjani, po poti zdravljenja starega sovraštva in prepoznavanja drug drugih kot bratov in sester v Kristusu, vse do naše ponovne edinosti v Kristusu.

Srečanje v Assisiju bi moralo najprej biti dan premišljevanja. Premišljevanje o miru pa lahko rodi sadove v skupnem iskanju rednice. Zato je drugo poimenovanje za srečanje v Assisiju tudi dan dialoga. Premišljevanje o miru se lahko dogaja le v dialogu, v pogovoru med verniki, ki razpravljajo o tem, kako so našli najgloblji vir miru v srečanju z Bogom in so doživeli realnost, ki ne more biti neznana pripadnikom drugih religij. Samo če se medverski dialog ne zvede na navadno izmenjavo vljudnostnih izrazov, ampak si za cilj postavi iskanje resnice, lahko postane skupno poslušanje enega Božjega Logosa, ki nam daje mir kljub našim razhajanjem, protislovju in sporom. Za vernika pa je dan premišljevanja in dialoga tudi dan molitve. Molitev namreč ni samo primarni izraz vere, ampak v njej najdemo tudi najgloblje jedro miru. Zbranost v miru z Bogom, ki je vir vsakega miru, torej Miru z veliko začetnico, je odločilna pot, na katero se moramo podati, da bi našli mir tudi med ljudmi, narodi in državami. Ni slučaj, da je Jezus spodbudo k ljubezni do sovražnikov povezal s spodbudo k molitvi. Molitev se torej kaže kot središče oživljanja sprave.

Kot kristjani nič manj ne spoštujemo drugih religij, ampak ravno nasprotno, spoštovanje do drugih utrjujemo, še posebej v današnjem svetu, ko je religija zlorabljena za nasilje in ustrahovanje. Izpovedujemo namreč Boga, ki je pred nasilje postavil svoje lastno trpljenje in ga na križu premagal z nenasiljem, z ljubeznijo. Zato Jezusov križ ni ovira za medverski dialog, ampak kaže pomembno pot, ki bi jo tako judje in kristjani kot muslimani in pripadniki drugih religij morali sprejeti v globoki notranji spravi ter tako postati kvas miru in pravičnosti v svetu.

Audio: