2011-07-18 14:53:45

Papež Benedikt XVI. o smernicah za novo evangelizacijo: Sreča ima ime - Jezus iz Nazareta


VATIKAN (ponedeljek, 18. julij 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je preteklega 13. junija, ko je v rimski baziliki sv. Janeza v Lateranu odprl škofijski simpozij o uvajanju v krščanstvo, spregovoril o novi evangelizaciji. Članek, ki je izšel v vatikanskem dnevniku Osservatore Romano, izpostavlja nekatere smernice, ki jih je kot metodo nove evangelizacije nakazal sveti oče.

Takrat je dejal, da ima sreča, po kateri hrepeni vsako človeško srce, eno samo ime, ki je Jezus Kristus. Spomnil je na cerkvenega učitelja, sv. Hilarija iz Poitiersa, ki se je po svojem lastnem pričevanju spreobrnil v trenutku, ko je dojel, da za resnično srečno življenje ne zadostujeta posedovanje ali mirno uživanje stvari. Pritegnilo ga je nekaj pomembnejšega in dragocenejšega. In to je našel v poznavanju resnice ter polnosti ljubezni, ki ju je podaril Kristus. Papež Benedikt XVI. je ob tem izpostavil vprašanje, če ni tudi danes potrebno pokazati lepote in razumnosti vere, ter današnjemu človeku prinašati Božjo luč s pogumom, prepričanjem in veseljem?

Pokazati razumnost vere je ena izmed ponavljajočih tem, ki se pojavljajo v nauku Josepha Ratzingerja. Tako je leta 2003 zapisal, da vera v današnjem času še lahko raste zaradi intimne razumnosti krščanske resnice, kar pomeni, zaradi svoje skladnosti s človeškim srcem: »V človeku je nepogasljiva nostalgična želja po neskončnem. Še nobeden izmed odgovorov, katere se je iskalo, ni bil zadosten. Le Bog, ki se je naredil končnega, da bi pretrgal našo končnost in jo popeljal v prostranost svoje neskončnosti, lahko pride naproti vprašanjem našega bivanja.« Pokazati razumnost resnice vere, in ne zgolj izražanje vere, pa je umetnost, katere nismo vajeni. Po apologetski metodi so vzroki za sprejetje krščanskega razodetja utemeljeni predvsem na božanski moči, ki razodeva, in ne na skladnosti razuma z razodeto resnico. Zato ta metoda teži k pretiranemu poudarjanju nadnaravnega značaja, k predstavljanju resnice brez kakršnekoli očitne oblike za človeški razum. Vse razumske moči so tako usmerjene k preverjanju Božjega razodetja. Vzrokom za sprejetje krščanskega razodetja, ki bi izhajali iz skladnosti med katoliško vero in željami človeškega srca, pa se ne daje nobene jasne vrednosti, četudi se jih potrdi.

Zaradi tega se lahko zgodi, da mnogi, »čeprav so že slišali govoriti o veri, ne cenijo in ne poznajo več lepote krščanstva, ampak jo imajo včasih nasprotno, celo za oviro pri doseganju sreče.« Tako je dejal papež Benedikt XVI. letos ob začetku rimskega škofijskega simpozija in spomnil tudi na Janeza Pavla II. ter njegovo vztrajanje pri nujnosti nove evangelizacije. Opaziti je namreč ločevanje med krščansko resnico in zadovoljstvom srca, kot da bi sreča lahko prebivala nekje drugje, v nečem, kar bi si bil človek sposoben podariti sam. Od tu izvirajo tudi idoli ali nekakšni novi maliki, med katerimi so pohotnost, lakomnost in oblast, s katerimi so ljudje nadomestili pravo srečo.

Papež Benedikt XVI. pa predlaga pot, ki vodi k veri, in je ukoreninjena na starejši cerkveni tradiciji. Po Avguštinu in Tomažu Akvinskemu je bil človek »ustvarjen za Boga«. Zato nosi v sebi paradoksno zgodovinsko situacijo: po lastni naravi mu je namenjeno, da bo dosegel konec, večno življenje. Toda ne zmore ga doseči s svojimi lastnimi močmi, ampak le z močjo milosti. Prav srečanje s Kristusom ter vera, ki mu sledi, sta zato začetek večne sreče. To pa je tudi razlog, zakaj sveti oče vztrajno poudarja, da ima »sreča, katero iščemo in, katero imamo pravico okusiti, ime in obraz: to je Jezus iz Nazareta, ki je skrit v evharistiji.« Natanko te besede je izrekel tako ob začetku škofijskega simpozija v Rimu kot tudi na svetovnem dnevu mladih leta 2005. Evangelizacija ni namreč nikoli dopolnjena, če se ne konča s priznanjem Kristusa, ki je odgovor na vsa vprašanja človeškega srca in na najgloblje potrebe človeškega razuma.

Audio: RealAudioMP3







All the contents on this site are copyrighted ©.