Papež Benedikt XVI. o smernicah za novo evangelizacijo: Sreča ima ime - Jezus iz Nazareta
VATIKAN (ponedeljek, 18. julij 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je preteklega
13. junija, ko je v rimski baziliki sv. Janeza v Lateranu odprl škofijski simpozij
o uvajanju v krščanstvo, spregovoril o novi evangelizaciji. Članek, ki je izšel v
vatikanskem dnevniku Osservatore Romano, izpostavlja nekatere smernice, ki jih je
kot metodo nove evangelizacije nakazal sveti oče.
Takrat je dejal, da ima sreča,
po kateri hrepeni vsako človeško srce, eno samo ime, ki je Jezus Kristus. Spomnil
je na cerkvenega učitelja, sv. Hilarija iz Poitiersa, ki se je po svojem lastnem pričevanju
spreobrnil v trenutku, ko je dojel, da za resnično srečno življenje ne zadostujeta
posedovanje ali mirno uživanje stvari. Pritegnilo ga je nekaj pomembnejšega in dragocenejšega.
In to je našel v poznavanju resnice ter polnosti ljubezni, ki ju je podaril Kristus.
Papež Benedikt XVI. je ob tem izpostavil vprašanje, če ni tudi danes potrebno pokazati
lepote in razumnosti vere, ter današnjemu človeku prinašati Božjo luč s pogumom, prepričanjem
in veseljem?
Pokazati razumnost vere je ena izmed ponavljajočih tem, ki se
pojavljajo v nauku Josepha Ratzingerja. Tako je leta 2003 zapisal, da vera v današnjem
času še lahko raste zaradi intimne razumnosti krščanske resnice, kar pomeni, zaradi
svoje skladnosti s človeškim srcem: »V človeku je nepogasljiva nostalgična želja
po neskončnem. Še nobeden izmed odgovorov, katere se je iskalo, ni bil zadosten. Le
Bog, ki se je naredil končnega, da bi pretrgal našo končnost in jo popeljal v prostranost
svoje neskončnosti, lahko pride naproti vprašanjem našega bivanja.« Pokazati razumnost
resnice vere, in ne zgolj izražanje vere, pa je umetnost, katere nismo vajeni. Po
apologetski metodi so vzroki za sprejetje krščanskega razodetja utemeljeni predvsem
na božanski moči, ki razodeva, in ne na skladnosti razuma z razodeto resnico. Zato
ta metoda teži k pretiranemu poudarjanju nadnaravnega značaja, k predstavljanju resnice
brez kakršnekoli očitne oblike za človeški razum. Vse razumske moči so tako usmerjene
k preverjanju Božjega razodetja. Vzrokom za sprejetje krščanskega razodetja, ki bi
izhajali iz skladnosti med katoliško vero in željami človeškega srca, pa se ne daje
nobene jasne vrednosti, četudi se jih potrdi.
Zaradi tega se lahko zgodi, da
mnogi, »čeprav so že slišali govoriti o veri, ne cenijo in ne poznajo več lepote
krščanstva, ampak jo imajo včasih nasprotno, celo za oviro pri doseganju sreče.«
Tako je dejal papež Benedikt XVI. letos ob začetku rimskega škofijskega simpozija
in spomnil tudi na Janeza Pavla II. ter njegovo vztrajanje pri nujnosti nove evangelizacije.
Opaziti je namreč ločevanje med krščansko resnico in zadovoljstvom srca, kot da bi
sreča lahko prebivala nekje drugje, v nečem, kar bi si bil človek sposoben podariti
sam. Od tu izvirajo tudi idoli ali nekakšni novi maliki, med katerimi so pohotnost,
lakomnost in oblast, s katerimi so ljudje nadomestili pravo srečo.
Papež Benedikt
XVI. pa predlaga pot, ki vodi k veri, in je ukoreninjena na starejši cerkveni tradiciji.
Po Avguštinu in Tomažu Akvinskemu je bil človek »ustvarjen za Boga«. Zato nosi
v sebi paradoksno zgodovinsko situacijo: po lastni naravi mu je namenjeno, da bo dosegel
konec, večno življenje. Toda ne zmore ga doseči s svojimi lastnimi močmi, ampak le
z močjo milosti. Prav srečanje s Kristusom ter vera, ki mu sledi, sta zato začetek
večne sreče. To pa je tudi razlog, zakaj sveti oče vztrajno poudarja, da ima »sreča,
katero iščemo in, katero imamo pravico okusiti, ime in obraz: to je Jezus iz Nazareta,
ki je skrit v evharistiji.« Natanko te besede je izrekel tako ob začetku škofijskega
simpozija v Rimu kot tudi na svetovnem dnevu mladih leta 2005. Evangelizacija ni namreč
nikoli dopolnjena, če se ne konča s priznanjem Kristusa, ki je odgovor na vsa vprašanja
človeškega srca in na najgloblje potrebe človeškega razuma.