Kardinal Bertone: Od Assisija 1986 do Assisija 2011

VATIKAN sobota, 16. julij 2011, RV) – Dan molitve za mir v Assisiju bo potekal v znamenju tistih elementov, ki so že zaznamovali prvo srečanje pred 25. leti: molitev, post in romanje. Tako je zapisal državni tajnik Svetega sedeža kardinal Tarcisio Bertone za vatikanski časopis L'Osservatore Romano o prihajajoči 25-letnici dneva molitve za mir v svetu, ki bo 27. oktobra potekal v Assisiju.

Januarja 1986 je bl. Janez Pavel II. v okviru mednarodnega leta miru naznanil srečanje v Assisiju, odprto ne le za katolike in druge kristjane, ampak prav tako za pripadnike drugih religij ter vse ljudi dobre volje, da bi skupaj prosili za dar miru. »Sveti sedež želi prispevati k prebujanju svetovnega gibanja molitve za mir, ki bo preseglo meje posameznih narodov in povezalo vernike vseh religij ter tako objelo ves svet,« je takrat dejal papež. Kardinal Bertone dodaja, da sta Janeza Pavla II. k temu vodila dva pomembna namena. Najprej v ospredje postaviti duhovno dimenzijo miru, in to v kulturni klimi, ki je religiozni pojav odrinjala na obrobje. Zagotovo si je za mir treba prizadevati na politični, družbeni in gospodarski ravni, s strani vlad, organizacij in civilne družbe. Vendar pa je tudi res, da se mir najprej ustvarja v srcu in se rojeva iz najglobljih človekovih teženj. Kot drugo, združitev različnih verskih voditeljev je vsako od religij postavljalo pred lastno odgovornost do oblikovanja miru na osebni in družbeni ravni.

Srečanje, 27. oktobra 1986 v Assisiju, je v ospredje postavilo pomen treh duhovnih elementov, ki jih čeprav v različnih oblikah vsebujejo vsa verska izročila: molitev, romanje in post. Janez Pavel II. je jasno izpostavil smisel molitvenega srečanja v istem kraju: »Dejstvo, da smo prišli sem, ne pomeni, da nameravamo poiskati versko soglasje med nami ali se pogajati glede naših verskih prepričanj. Pomeni pa, da se religije lahko spravijo na ravni skupnega prizadevanja za nek zemeljski projekt. Prav tako ne pomeni pristajanje na relativizem v verstvih.« Kardinal Bertone poudarja, da je ravno to bilo izrednega pomena: relativizem ali sinkretizem se namreč iztečeta v uničevanje, namesto da bi ovrednotila posebnost verske izkušnje. Na to je opozoril tudi Benedikt XVI. ob 20-letnici molitve za mir v Assisiju: »Treba se je izogibati neprimernim zmešnjavam. Tudi ko se nahajamo skupaj, da bi molili za mir, je potrebno, da se molitev odvija v skladu z različnimi potmi, ki so lastne različnim religijam. Takšna je bila izbira leta 1986 in ta izbira ne more ne biti pomembna tudi danes. Približevanje različnih ne sme dajati vtisa popuščanja relativizmu, ki zanika sam smisel resnice in možnost, da jo dosežemo.« To je tudi pravilno razumevanje ''duha Assisija'', dodaja kardinal Bertone.

Svet se je v 25-letih močno spremenil. Zakaj se torej vrniti v mesto sv. Frančiška? Odgovor je preprost: svet se spreminja, a ostajajo želje človeškega srca. Danes se bolj kot kdaj koli prej verska razsežnost kaže kot nujni dejavnik za zaščito in širjenje miru. Papež Benedikt XVI. je predstavnike cerkva, krščanskih skupnosti in večjih svetovnih religij ponovno povabil v Assisi, da bi se spomnili dogodka leta 1986. Ta je dejansko odprl novo obdobje odnosov med ljudmi različnih religij. A letošnje srečanje ne bo le obujanje spomina, ampak tudi gledanje naprej. Pomen dneva molitve za mir v svetu, 27. oktobra 2011 v Assisiju, je nakazal že Benedikt XVI. z izbiro gesla: Romarji resnice, romarji miru. Vsi se želimo prepoznati na tej skupni poti človeške zgodovine. Zatrditi, da smo romarji, pomeni priznati, da še nismo prispeli na cilj ali bolje, da nas cilj vedno presega, daje smisel našemu potovanju. Vsak človek dobre volje se čuti ''romar resnice'': čuti, da je na poti, kajti zaveda se, da ga resnica vedno presega. Od tukaj tudi odločitev, da se na letošnje srečanje v Assisi povabi nekaj oseb iz znanstvenega in kulturnega sveta, ki se ne opredeljujejo kot verniki. In to ne le zato, ker je mir odgovornost vseh, vernih in nevernih. Prepričani smo namreč, piše kardinal Bertone, da stališče tistega, ki ne veruje ali ima težave z verovanjem, lahko odigra pomembno vlogo za religijo kot tako, ko na primer pomaga opozoriti na morebitne izrojenosti in nepristnosti.

Kot kristjani izpovedujemo, da smo v Kristusu prejeli polno in dokončno razodetje Božjega obličja. Vemo, da je ta dar zveličanja namenjen vsem ljudem in goreče želimo, da se Očetov načrt ljubezni izrazi in uresniči v vsej svoji celovitosti. Dobro vemo, da ne bomo nikoli mogli izčrpati globino Kristusove skrivnosti. Priznamo, da lahko naša krhkost včasih zatemni sijaj zaklada, ki nam je bil razodet, in nam oteži spoznanje. To, da smo v dar prejeli resnico, nam ne preprečuje, da se ne bi čutili kot sopotniki vsakemu človeku.

Audio: