Škof Anton Jamnik o liku pokojnega Otta von Habsburga in o njegovi vlogi pri osamosvajanju Slovenije

VATIKAN (petek, 15. julij 2011, RV) – Ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik se bo jutri, v soboto 16. julija 2011, v imenu Slovenske škofovske konference udeležil pogrebne sv. maše, ki bo v dunajski stolnici in pokopa v kapucinski grobnici cesarjev Otta von Habsburga. Poklicali smo dr. Antona Jamnika, ki nam je spregovoril o pomenu tega dogodka predvsem pa o liku Otta von Habsburga.

»Cesarski naslednik Otto von Habsburg, sin blaženega Karla von Habsburga, je bil tesno povezan z dogodki slovenske samostojnosti in človek izrednega formata, kristjan, ki je v evropskih strukturah in tudi drugače zares pristno pričeval za evangelij.

Ko sem bil tajnik ljubljanskega nadškofa msgr. dr. Alojzija Šuštarja, ga je Otto von Habsburg večkrat obiskal, vendar najpomembnejša sta bila dva obiska leta 1991. Prvi obisk je potekal januarja, kmalu po decembrskem plebiscitu in takrat se je z nadškofom Šuštarjem zadržal v daljšem pogovoru. Otto von Habsburg je tedaj posebej izpostavil pravico slovenskega naroda do samostojnosti, saj je ocenil, da nekdanja Jugoslavija ne more obstajati, ker je temeljila na totalitarnem komunističnem sistemu. Prav tako je izpostavil, da mnogi visoki politiki, ki so imeli pomembne položaje v partijskih strukturah Jugoslavije in Slovenije, ne bodo naklonjeni tem zgodovinskim spremembam, saj bodo s tem izgubili zelo pomembne privilegije in politične pozicije.

Prav zaradi tega se spomnim tega pogovora, ko je Otto von Habsburg poudaril, kako moramo biti previdni, kako moramo narediti vse, da ne bo prišlo do kakšnega hujšega trpljenja, prelivanja krvi ali celo vojne. Njegova obljuba in podpora je imela v tistem času in tudi pozneje velik zgodovinski pomen, saj je imel Otto von Habsburg odlične povezave z vsemi evropskimi voditelji, pa tudi širše po svetu. Njegova podpora in osebno prijateljstvo z nadškofom Šuštarjem sta se posebej potrdila 6. julija 1991, ko je vodil prvo delegacijo Evropskega parlamenta, ki se je dlje časa zadržala v pogovoru z nadškofom Šuštarjem. Po desetdnevni vojni za Slovenijo so bili dogodki nepredvidljivi, predvsem pa je bila največja težava v tem, ker so visoki politiki, ki so pripadali prejšnjemu komunističnemu sistemu, zagovarjali določeno obliko konfederacije nekdanje Jugoslavije. To so bile ovire, na katere sta takratna vlada in parlament odgovarjala z jasno trditvijo, da »Jugoslavije ni več«, kot je tudi po plebiscitu leta 1991 zelo jasno dejal dr. Jože Pučnik.
Zakaj je cesarski naslednik Otto von Habsburg še posebej pomemben za Slovenijo?
Prvo kar bi rad poudaril je, da je bil velik prijatelj Slovenije in je v procesu demokratizacije in nastanka samostojne države odigral eno ključnih vlog, saj je imel v takratni evropski politiki izreden vpliv.

Bil je velik osebni prijatelj nadškofa Šuštarja, kar dokazuje tudi korespondenca ter uradni in prijateljski obiski. Hvaležen sem, da sem ga mogel nekajkrat osebno srečati, kajti bil je velik človek, preprost in poln upanja. Osebno je bil globoko veren in ko je bil na obisku, je želel biti tudi pri sveti maši, pa naj bo to v nadškofovi kapeli, v stolnici ali kateri koli drugi cerkvi.

Otto von Habsburg je pomemben tudi zaradi tega, ker je Evropsko unijo videl predvsem v njenem izvoru, ki je medsebojno povezovanje, prizadevanje za mir in spravo med narodi, zavzemanje za temeljne vrednote človeškega dostojanstva, temeljnih pravic, dialoga, sprave, prizadevanja za skupno dobro, pluralnost in spoštovanje prava ter svode na področju verovanja.

Njegova dediščina je oporoka in naročilo, naj si danes prizadevamo za demokratično in pluralno družbo, ki temeljni na vrednotah. Evropa ne more zaživeti, če bo pozabljala na svoje krščanske korenine, iz katerih raste in so jedro njene identitete. Otto von Habsburg je zgled, kako v tej Evropi, tej Sloveniji mogoče pričevati za Kristusa, kako gre človeška pot, njegova vizija, vizionarstvo tudi preko trpljenja, preko križa, preko težkih preizkušenj. Sam je namreč doživljal dolgo izgnanstvo iz rodne dežele Avstrije, pa vendar njegovo srce ni preneslo sovraštva, predsodkov ali česa podobnega, ampak je ves čas ohranjal globoko ljubezen do domovine, bil spravljen z Avstrijo in je skušal vse narediti, da bi ta dežela res zaživela v svoji samostojnosti in hkrati, da bi se globoko zavedala krščanskih korenin. Njegova osebnost je lahko za nas vse danes čudovito pričevanje. Slovenci smo mu lahko iskreno hvaležni za vse tisto, kar je uradno na formalni ravni, še veliko več pa na neuradni ravni storil za Slovenijo.

Spominjam se kot nadškofov tajnik, kako je takrat bil nadškof Šuštar v rednem stiku tako z Ottom von Habsburgom, potem s švicarskim predsednikom Furglerjem, potem s kardinalom Martinijem, kardinalom Humom in mnogimi voditelji po Evropi na cerkvenem in političnem področju. Vse te povezave je nadškofu v veliki meri odprl tudi cesarski namestnik Otto von Habsburg.

Njegova osebnost je lahko sedaj v sekularizirani Evropi, ki se predaja malodušju, v Evropi, ki je vedno bolj apatična, utrujena, zgled in izziv ter spodbuda, da evangelij prinaša svobodo, da evangelij prinaša lepoto bivanja. Prav tako pa je tudi zgled, da smo prav vsi v različnih poklicih poklicani in poslani, da smo priče Kristusovega evangelija, velikonočnih skrivnosti in da se pri tem ne zanašamo samo nase, na človeške sposobnosti, ampak globoko zaupamo v delovanje Svetega Duha.«

Audio: