Duhovne misli Benedikta XVI. za 15. navadno nedeljo
Duhovne misli za 15. navadno nedeljo so iz govora, ki ga je imel Benedikt XVI., 4.
julija 2009, udeležencem simpozija o pastorali duhovnih poklicev.
»Za središče
vašega dela ste si izbrali evangeljsko priliko o sejavcu. Gospod obilno in zastonjsko
seje Božjo Besedo, čeprav ve, da bo lahko naletela na neprimerna tla, ki ji zaradi
suhote ne bodo omogočila zoreti ali pa se ji bo med trnjem zadušila življenska moč.
A vse to sejalcu ne vzame poguma, saj ve, da bo del njegovega semena naletel na dobro
zemljo oziroma na goreče srce, ki bo pripravljeno ter sposobno sprejeti Besedo, ji
bo z zvestobo omogočilo zoreti ter bo z velikodušnostjo podarilo sad naprej v korist
mnogim.
Podoba tal nam lahko prikliče bolj ali manj dobro resničnost družin,
kjer je včasih okolje zaradi dela trdo in suho, dnevi pa potekajo v trpljenju in solzah.
Zemlja je v vašem primeru srce mladih, na katere se obračate, ko jim prisluhnete in
jih spremljate. Srce, ki je pogosto zbegano in zmedeno, ki pa kljub temu ima v sebi
nepričakovano moč za podaritev, pripravljeno odpreti se v življenje, ki je iz ljubezni
živeto za Jezusa ter sposobno popolnoma in v gotovosti hoditi za Njim, saj ve, da
je našlo najdragocenejši zaklad bivanja. Vedno in samo Gospod je, ki seje v človekovo
srce. Šele po obilni in velikodušni setvi Božje Besede se gre lahko naprej po poti
spremljanja in vzgoje, formacije in razločevanja. Vse to je vezano na to majhno seme,
skrivnostni dar nebeške previdnosti, ki samo od sebe sprosti izjemno moč. Saj je samo
Božja Beseda, ki učinkovito vrši to, kar pravi in želi.
Jezus uporablja podobo
semena še v enem drugem govoru, ki ga lahko pridružimo priliki o sejalcu, ko pravi:
»Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi
obilo sadu« (Jn 12,24). Tukaj Jezus vztraja pri povezavi med smrtjo semena in
obilnostjo sadu, ki ga obrodilo. On, Jezus, je to pšenično zrno. On nam je s svojim
križem pridobil sad »življenja v obilju« (Jn 10,10) Prava logika in resnična rodovitnost
vsake poklicne pastorale v Cerkvi je v tem, da je duhovnik ali animator kakor Kristus,
ki se kot pšenično zrno odpove samemu sebi, da lahko izpolni Očetovo voljo.
Dragi
prijatelji, bodite sejalci zaupanja in upanja, saj je danes v mnogih mladih globoko
navzoč občutek zgubljenosti. Dandanes v mnogih človeških besedah ni več navzočih upov
za prihodnjost, ni navzočega smisla in modrosti. Širi se neukrotljiva nepotrpežljivost
in nesposobnost živeti čas pričakovanja. Pa vendar se lahko tudi v tem zgodi Božja
ura. Saj lahko njegov klic z močjo in učinkovitostjo Besede porodi pot upanja v polnost
življenja. Božja Beseda lahko resnično postane luč, moč ter vir upanja saj zmore nakazati
pot, ki pelje preko Jezusa, poti in vrat, preko njegovega križa, ki je polnost ljubezni.
Dragi
bratje in sestre, naj postane Božja Beseda v vsakem od vas vir blagoslova, tolažbe
in obnovljenega zaupanja, da boste lahko številnim pomagali videti in dotakniti se
tistega Jezusa, ki so ga sprejeli za Učitelja. Naj Gospodova Beseda vedno prebiva
v vas, prenavlja v vaših srcih luč, ljubezen in mir, ki ga lahko podari samo Bog,
ter vas napravi sposobne pričevati in oznanjati evagelij, ki je vir občestva in ljubezni.«