Težave in upanje Cerkve v Albaniji

ALBANIJA (četrtek, 7. julij 2011, RV) – Cerkev v Albaniji danes živi iz misijonarskega zagona, ki so ga v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja začeli številni tuji misijonarji. Prva mašniška posvečenja mladih Albancev so se začela šele leta 2000. Pred tem so domači kler sestavljali ostareli duhovniki, ki so preživeli težave in mučenja s strani režima. Delo misijonarjev, ki so v Albanijo prišli iz bližnjih držav, je torej bilo odločilnega pomena za oživitev Cerkev in ostaja pomembno tudi danes, saj je še vedno veliko pomanjkanje predvsem moških duhovnih poklicev. Cerkev v Albaniji je bila in ostaja misijonarska Cerkev in danes še bolj kot v preteklosti potrebuje velikodušnost novih misijonarjev. Na ta način je položaj albanske Cerkve opisal Giovanni Peragine, predsednik Konference albanskih redovnih predstojnikov. Letos namreč številne redovne skupnosti obhajajo 20. obletnico svojega prihoda v Albanijo. Dvajset let zgodovine, zapisane ne le z navdušanjem in velikodušnostjo, ampak tudi z žrtvovanjem lastnega življenja, je zatrdil Peragine na prvem srečanju albanskih redovnih predstojnikov. Spomnil je na 10. obletnico smrti patra Ettoreja, ki je bil ubit na svoje domu v Durazzu, ter mnoge druge žrtve, ki so v skoraj petdesetih letih krute komunistične diktature v Albaniji prelili svojo kri.

Trenutno je v Albaniji prisotnih 100 redovnih skupnosti, 21 moških in 79 ženskih, vsega skupaj je 543 duhovnikov. Tujim misijonarjem je pridruženih nekaj albanskih, predvsem žensk, ki pa ne uspejo nadomestiti misijonarjev, ki so zaradi različnih razlogov zapustili državo. Kljub težavam, je prizadevanje na področju formacije kandidatov živo, pripravljajo se skupna srečanja, duhovne vaje in študijski dnevi. Opozorila, da je treba imeti kvalitetne osebe, je veliko. To izpostavljajo tudi škofje, ki sicer govorijo o živi in dinamični Cerkvi, a še vedno mladi in nesposobni za hojo brez pomoči posvečenih oseb, ki so usposobljene na vzgojno-izobraževalnem področju in s pastoralnimi izkušnjami. Te je moč najti tudi med albanskimi redovnicami in redovniki, ki pa se pogosto zadržujejo v tujini. Misijonarska dejavnost je pisana in kompleksna, ker je kompleksna in pisana realnost države, je dejal Peragine.

S tem ko so minila leta začetnega zanosa, tudi v Albaniji redovniki in redovnice prečkajo obdobje zastoja. Čutimo fizično in tudi duhovno utrujenost, ki jo pogosto spremljajo apostolska razočaranja, povezana z birokratskimi problemi, ekonomskimi skrbmi, pomanjkanjem poklicev, je zatrdil Peragine in obenem spodbudil k upanju: Vse to nas ne sme pahniti v nič kaj evangeljski pesimizem. Ravno nasprotno: dati nam mora še večjo spodbudo za izgradnjo mreže med skupnostmi, ki delajo na istem področju, kajti z Božjo pomočjo bodo tako bolj učinkovite in podprte s pomembnimi človeškimi viri.

Audio: