S papežem Benediktom XVI. skozi minuli teden
Ne več služabniki, ampak prijatelji

VATIKAN (nedelja, 3. junij 2011, RV) – »Ne kličem vas več služabniki, ampak prijatelji. Po 60-ih letih od dneva mojega duhovniškega posvečenja, še vedno v svoji globini slišim odmevati te Jezusove besede.« Tako je papež Benedikt XVI. izrazil svoje doživljanje 60-letnice svoje posvetitve v duhovnika, ki jo je Cerkev praznovala na praznik svetih Petra in Pavla.

Ne več služabniki, ampak prijatelji

»Ne več služabniki, ampak prijatelji: vedel sem in čutil, da v tistem trenutku to niso bile le obredne besede, bile so tudi več kot navedek iz Svetega pisma. Zavedal sem se: v tem trenutku jih je Gospod sam na povsem oseben način izrekel meni,« je dejal papež. »On me kliče prijatelj. Sprejema me v krog tistih, katere je nagovoril med zadnjo večerjo. V krog tistih, ki jih pozna na zelo poseben način, in tako ga tudi oni spoznajo na poseben način. Podeljuje mi zmožnost početi to, kar samo On, Božji Sin lahko upravičeno izreče in stori: Jaz ti odpuščam tvoje grehe. Jezus želi, da jaz, po njegovem naročilu, lahko z njegovim ''Jaz'' izrečem besedo, ki ni le beseda, ampak delovanje, ki povzroči spremembno v globini človeškega bitja. /…/ On se zaupa meni: Ne več služabniki, ampak prijatelji. Zaupa mi besedo evharistične posvetitve. Ima me za sposobnega oznanjati njegovo besedo, jo razlagati in prinašati današnjim ljudem. On se zanaša name.«

Papež pozdravil mariborskega nadškofa Turnška

»Prav lepo pozdravljam mariborskega nadškofa monsinjorja Marjana Turnška in Slovence, ki ga danes spremljajo. V njegovi službi mu želim obilje duhovnih sadov ter vsem podeljujem apostolski blagoslov.« Tako je na srečanju z novimi nadškofi metropoliti papež Benedikt XVI. pozdravil mariborskega nadškofa Marjanja Turnška. Ta je skupaj z 41. nadškofi metropoliti v sredo, na praznik svetih apostolov Petra in Pavla, iz rok svetega očeta prejel palij, znamenje povezanosti metropolita s Petrovim naslednikom.

Cerkev je skrivnost ljubezni

Cerkev življenjskega počela ne poseduje v sebi, ampak je odvisna od Kristusa. V odnosu z Njim najde svojo lastno, najglobljo identiteto. Ta je v tem, da je Božji dar človeštvu, da preko Svetega Duha kaže Njegovo prisotnost in nadaljuje odrešenjsko delo Sina, je dejal papež italijanskim romarjem iz škofije Altamura, Gravina in Acquaviva delle Fonti. »Znotraj tega obzorja dojamemo, da je Cerkev v svojem bistvu skrivnost ljubezni v službi človeštva, ki ima vedno na očeh njegovo posvečevanje.« Svoj izvor in resnični smisel pa Cerkev najde v občestvu ljubezni Očeta, Sina in Svetega Duha. Brez tega zavedanja se tvega, da bi se omejili zgolj na horizontalno razsežnost, ki bi popačila tako identiteto Cerkve kot tudi sporočilo vere. »Cerkev ni socialna ali človekoljubna ustanova, kot so mnoge. Cerkev je Božja skupnost, skupnost, ki veruje, ljubi, časti Gospoda Jezusa in ki razpenja 'jadra' po dihu Svetega Duha. Zato je skupnost, ki je zmožna oznanjevati,« je dejal papež.

Vera, ljubezen in razum

»Ljubezen želi bolje spoznati tistega, ki ga ljubi. Resnična ljubezen nas ne dela slepe, ampak omogoči, da vidimo. Del tega je ravno žeja po spoznanju, resničnem spoznanju drugega,« je dejal papež na podelitvi Ratzingerjeve nagrade. Ko se razum ne uporablja na ravni vere, vprašanja človeštva preidejo v iracionalnost. Zato je po papeževih besedah tudi pomembna pristna teologija. Vera namreč usmerja razum, da se odpre za božje. Vera, vodena z ljubeznijo do resnice, lahko tako od blizu spozna Boga. »Pobuda za to hojo je na strani Boga, ki je v srce ljudi položil iskanje svojega obličja. Del teologije je po eni strani ponižnost, ki se pusti dotakniti Bogu, po drugi strani pa disciplina, ki se poveže z redom razuma, ljubezen varuje pred slepoto in pomaga razviti njeno vidno moč.«

Audio: