Sveti oče romarjem iz južnoitalijanske škofije:Cerkev je skrivnost ljubezni
v službi človeštva
VATIKAN (sobota, 2. julij 2011, RV) – »Sinoda je dogodek, ki omogoča konkretno
doživetje izkušnje biti 'Božje ljudstvo', biti Cerkev, skupnost romarjev v zgodovini,
ki gre proti svoji eshatološki izpolnitvi v Bogu.« S temi besedami je sveti oče
danes nagovoril okoli 7000 romarjev iz južnoitalijanske škofije, ki obsega mesta Altamura,
Gravina in Acquaviva delle Fonti. Romanje v Rim je del njihove sinodalne poti. V škofiji
se je namreč 7. decembra lani, po dveh letih intenzivnih priprav, začela prva škofijska
pastoralna sinoda, ki bo trajala vse do 7. decembra 2011. Sveti oče jim je v nagovoru
spregovoril o identiteti Cerkve.
Cerkev življenjskega počela ne poseduje v
sebi, ampak je odvisna od Kristusa. V odnosu z Njim najde svojo lastno, najglobljo
identiteto. Ta je v tem, da je Božji dar človeštvu, da preko Svetega Duha kaže Njegovo
prisotnost in nadaljuje odrešenjsko delo Sina. »Znotraj tega obzorja dojamemo,
da je Cerkev v svojem bistvu skrivnost ljubezni v službi človeštva, ki ima vedno na
očeh njegovo posvečevanje.« Svoj izvor in resnični smisel pa Cerkev najde v občestvu
ljubezni Očeta, Sina in Svetega Duha. Brez tega zavedanja se tvega, da bi se omejili
zgolj na horizontalno razsežnost, ki bi popačila tako identiteto Cerkve kot tudi sporočilo
vere. »Cerkev ni socialna ali človekoljubna ustanova, kot so mnoge. Cerkev
je Božja skupnost, skupnost, ki veruje, ljubi, časti Gospoda Jezusa in, ki
razpenja 'jadra' po dihu Svetega Duha. Zato je skupnost, ki je zmožna oznanjevati.«
Oznanjevanje je učinkovito le zaradi globokega odnosa s Kristusom, ki se hrani iz
Božje besede in evharistije.
Mnogi možje in žene današnjega časa morajo ponovno
odkriti lepoto Boga, ki je blizu, ki je pokazal svoj obraz v Jezusu Kristusu in, ki
kliče, da bi prepoznali smisel in vrednost svojega bivanja. Čas, v katerem živimo,
je kot pravi sveti oče, zaznamovan s kompleksnimi držami: umikamo se sami vase, veliko
je narcisizma, želje po posedovanju in potrošnji ter čustev, ki so odvezana vsake
odgovornosti. Razlogov, ki so pripeljali v to stanje, je veliko, toda v ozadju vseh
je zanikanje transcendentne razsežnosti človeka in njegove temeljne povezanosti z
Bogom. Zato je odločilnega pomena, da krščanske skupnosti spodbujajo prave poti vere.
»Dragi
prijatelji, posebno pozornost je potrebno nameniti upoštevanju vzgoje za krščansko
življenje, da bi vsaka oseba lahko uresničila verodostojno pot vere, v različnih obdobjih
življenja.« Na tej poti naj bi vsakdo v svoji globini sprejel Božjo besedo, jo
začel udejanjati in bi tako postal pričevalec za evangelij. Pri tej dolžnosti kristjanov
pa so na prvem mestu družine, zato je Benedikt XVI. starše spodbudil z besedami: »Dragi
starši, vi bodite prvi pričevalci vere! Ne bojte se nasprotovanj, sredi katerih ste
poklicani, da uresničujete svoje poslanstvo. Niste sami! Krščanska skupnost vam je
blizu in vas podpira.« Za družino ter za celotno skupnost je odločilnega pomena
udeležba pri nedeljski sveti maši. Tudi kateheze niso zgolj priprava na zakramente,
ampak bi morale biti stalno oblikovanje, ki spremlja mlade v njihovi človeški in duhovni
rasti. Zahvaljujoč srečanju s Kristusom lahko krščanska skupnost pričuje za občestvo,
se odpre služenju, sprejema uboge ter prepoznava Božji obraz v vsaki bolni ali pomoči
potrebni osebi. Papež Benedikt XVI. zato vabi, da izhajajoč iz povezanosti z Gospodom,
ki se krepi v vsakodnevni molitvi in predvsem v evharistiji, skupnost preudari vzgojne
predloge in že obstoječe dejavnosti. Pastoralno delovanje mora vedno stremeti k oblikovanju
oseb, ki so zrele v veri, da bodo lahko živele v okolju, kjer se pogosto ne menijo
za Boga; oblikovanju oseb, ki so v veri dosledne, tako da bodo Kristusovo luč prinašale
v vsa okolja; ter oblikovanju oseb, ki živijo vero z veseljem in bodo pričevali o
lepoti krščanstva.