Papež izročil Ratzingerjeve nagrade za prispevek na področju teologije: Bog ni
predmet človeškega eksperimentiranja
VATIKAN (četrtek, 30. junij 2011, RV) – V Vatikanu so danes podelili Ratzingerjeve
nagrade. Prejemniki so: strokovnjak za zgodnje krščansko literaturo in patrologijo,
Italijan Manilio Simonetti, španski duhovnik in docent sistematične teologije
Olegario Gonzalez de Cardedal ter cistercijan nemškega rodu in docent fundamentalne
teologije in dogmatike Maximilian Heim. Ratzingerjevo nagrado za teološko delo
letos prvič podeljuje Vatikanska fundacija Joseph Ratzinger – Benedikt XVI. Prejemnikom
je nagrado izročil papež Benedikt XVI., ki je zbrane tudi nagovoril. V ospredje je
postavil vprašanje o pomenu in vlogi teologije.
Kot pravi izročilo, je teologija
znanost vere, pri čemer je papež izpostavil vprašanja o poveznosti in nasprotju med
znanostjo in vero, kar je že v srednjeveški teologiji predstavljalo resen problem.
Ta problem se še bolj zaostri s modernim pojmom znanosti. Tako je bila teologija v
moderni dobi umaknjena na področje zgodovine, vendar pa zvedena na preteklost, danes
pušča vero v temi, je opozoril papež. Teologija se je nato tudi povezala s psihologijo
in sociologijo in postala koristna znanost, ki daje konkretne smernice za življenje.
A če temelj teologije, torej vera, ne postane obenem predmet mišljenja in se zanaša
le na človeške znanosti, postane prazna in brez temelja, je opozoril sveti oče. Odgovoriti
je namreč treba na vprašanje: Je res to, v kar verujemo, ali ni? »V teologiji je
v igri vprašanje glede resnice; resnica je zadnji in bistveni temelj teologije,«
je izpostavil papež. Nadaljeval je, da je revolucionarnost krščanstva bila ravno v
tem, da je iz ljubezni do resnice prekinilo z ''navado, običajem''. Kot pravi Tertulijan,
če je Kristus Logos, resnica, potem mora človeka nanj odgovoriti z svojim lastnim
logosom, s svojim razumom. Da bi prispel do Kristusa, mora biti na poti resnice, mora
se odpreti za Logos, za ustvarjalni Razum, iz katerega prihaja človeški razum in h
kateremu se tudi vrača. »Od tukaj razumemo, da krščanska vera po svoji naravi
mora vzbuditi teologijo, morala se je spraševati o razumskosti vere, četudi pojem
razuma in pojem znanosti obsegata mnoge dimenzije; tako se je konkretna narava
povezanosti med vero in razumom morala in se mora vedno znova raziskovati,« je
dejal papež.
Benedikt XVI. je nadaljeval, da je temeljna vez med resnico in
vero v svoji konkretni obliki vedno zbujala in zbuja nova vprašanja. Papež je pri
tem izpostavil dvojno rabo razuma pri svetem Bonaventuri: raba, ki je nezdružljiva
z vero, ter raba, ki pripada sami naravi vere. Prva je po papeževih besedah dosegla
svoj vrh na področju naravnih znanosti. »Raziskovalni razum,« je dejal Benedikt
XVI. »se danes obširno kaže kot edina oblika racionalnosti, ki je razglašena kot
znanstvena. To, kar ne more biti znanstveno potrjeno ali zavrnjeno, pade iz znanstvenega
okvirja.« Na tem področju je bilo storjeno mnogo pomembnih dosežkov, ki se jim
ne more oporekati. Vendar pa obstaja meja v taki uporabi razuma, je opozoril papež:
»Bog ni predmet človeškega eksperimentiranja. On je subjekt in se kaže le v odnosu
osebe z osebo: to, kar je del človeškega bistva.«
Razum se torej lahko
uporablja tudi v območju 'osebnega'. Ljubezen namreč želi bolje spoznati tistega,
ki ga ljubi. Del ljubezni je ravno žeja po resničnem spoznanju drugega. Ko se razum
ne uporablja na ravni vere, vprašanja človeštva preidejo v iracionalnost. Zato je
po papeževih besedah tudi pomembna pristna teologija. Vera namreč razum usmerja, da
se odpre za božje, da lahko vodena z ljubeznijo do resnice od blizu spozna Boga. »Pobuda
za to hojo je na strani Boga, ki je v srce ljudi položil iskanje svojega obličja,«
je izpostavil Benedikt XVI. in dodal, da je po eni strani del teologije ponižnost,
ki se pusti dotakniti Bogu, po drugi strani pa disciplina, ki se poveže z redom razuma,
ljubezen varuje pred slepoto in pomaga razviti njeno vidno silo.