Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik Srca Jezusovega

Iz homilije, ki jo je imel papež Benedikt XVI. ob sklepu duhovniškega leta, na slovesni praznik presvetega Jezusovega Srca, 11. junija 2010.

»Obhajamo praznik presvetega Jezusovega Srca in se z bogoslužjem tako rekoč oziramo v Jezusovo srce, ki je bilo ob smrti prebodeno s sulico rimskega vojaka. Da, njegovo srce je odprto za nas in pred nami - in s tem se je odprlo srce Boga samega. Bogoslužje nam razlaga govorico Jezusovega srca, ki govori predvsem o Bogu kot pastirju ljudi in nam na ta način razodeva Jezusovo duhovništvo, ki je zakoreninjeno v globini njegovega srca. Tako nam kaže večni temelj in hkrati veljavno merilo vsakega duhovniškega služenja, ki mora biti vedno zasidrano v Jezusovem Srcu in ga moramo živeti iz njega. Danes bi rad premišljeval zlasti o besedilih, s katerimi Cerkev kot molivka odgovarja na božjo besedo, predstavljeno v berilih. V teh pesmih sta beseda in odgovor med seboj prežeta. Z ene strani so ti spevi vzeti iz božje besede, a so z druge strani hkrati že človekov odgovor na njegovo besedo, odgovor, v katerem se Beseda sama podarja in vstopa v naše življenje. Najpomembnejši od teh besedilih v današnjem bogoslužju je Psalm 23 (22) - "Gospod je moj pastir". V tem psalmu je Izrael v molitvi sprejel razodetje Boga samega kot pastirja in iz tega napravil usmeritev za svoje življenje. "Gospod je moj pastir: nič mi ne manjka". V tej prvi vrstici sta izražena veselje in hvaležnost za dejstvo, da je Bog navzoč in skrbi za nas. Berilo iz knjige preroka Ezekijela se začenja z isto mislijo: "Jaz sam bom iskal svoje ovce in bom skrbel zanje" (Ezk 34,11). Bog se osebno zavzema zame, za nas, za človeštvo. Nisem puščen sam, izgubljen v vesolju in v družbi, v kateri smo vedno bolj zmedeni. Bog se zavzema zame! Ni oddaljeni Bog, kateremu moje življenje ne bi pomenilo veliko. Verstva sveta, kolikor lahko vidimo, so vedno vedela, da v bistvu obstaja en sam Bog. Toda ta Bog je bil daleč. Navidezno je prepustil svet drugim oblastem in močem, drugim božanstvom. Z njimi je bilo treba najti sporazum. Edini Bog je bil sicer dober, a vendarle daleč. Ni škodoval, pa tudi pomagal ne. Zato ni bilo potrebno ukvarjati se z njim. Ni vladal. Čudno, ta misel je spet prišla na površje v razsvetljenstvu. Tedaj so še razumeli, da svet predpostavlja Stvarnika. Toda ta Bog je ustvaril svet in se je nato očitno umaknil iz njega. Zdaj je svet imel svoj skupek zakonov, po katerih se je razvijal in v katere Bog ni posegal, ni mogel posegati. Bog je bil samo oddaljeni izvor. Mnogi si morda sploh niso želeli, da bi se Bog brigal zanje. Niso hoteli, da bi jih Bog motil. A kjer dojemajo božjo skrb in ljubezen kot motnjo, tam je spačeno tudi človeško bitje. Kako lepo in tolažljivo je vedeti, da obstaja oseba, ki mi hoče dobro, me ima rada in se briga zame. A veliko odločilnejše je, da obstaja tisti Bog, ki me pozna, me ljubi in se skrbi zame. "Jaz poznam svoje ovce in moje ovce poznajo mene" (Jn 10,14), govori Cerkev z Gospodovo besedo v spevu pred evangelijem. Bog me pozna, skrbi zame. Ta misel bi nas morala zares navdajati s srečo. Pustimo, naj prodre globoko v našo notranjost!

Bogoslužje slovesnega praznika presvetega Jezusovega Srca pa predvideva kot obhajilni spev še eno besedo, sorodno tej, vzeto iz Janezovega evangelija: Kdor je žejen, naj pride k meni. Naj pije, kdor veruje v mene. Sveto pismo pravi: »Pritekali bodo iz njega studenci žive vode« (prim. Jn 7,37s). V veri pijemo tako rekoč živo vodo Božje Besede, Kristusa. Tako vernik tudi sam postaja izvir, ki podarja živo vodo izsušeni zemlji zgodovine. To vidimo v svetnikih. To vidimo v Mariji, ki je kot velika žena vere in ljubezni postala skozi stoletja izvir vere, ljubezni in življenja. Vsak kristjan in vsak duhovnik bi moral iz Kristusa postati studenec, ki prinaša življenje drugim. Mi bi morali dajati vodo življenja žejnemu svetu. Gospod, zahvaljujemo se ti, da si odprl svoje srce za nas, da si v svoji smrti in v svojem vstajenju postal vir življenja. Daj, da bomo osebe, ki živijo iz tvojega izvira in podeli nam, da bomo tudi mi mogli biti izvir, zmožni dati temu našemu času vodo življenja. Zahvaljujemo se ti za milost duhovniške službe. Gospod, blagoslovi nas in blagoslovi vse ljudi tega časa, ki so žejni in iščejo. Amen.«

Audio: