Sveti oče udeležencem 84. zasedanja ROACO: Molim, da bi se nasilje prenehalo

VATIKAN (petek, 24. junij 2011, RV) – Sveti oče je danes sprejel okoli osemdeset udeležencev 84. zasedanja Združenja ustanov za pomoč vzhodnim Cerkvam (ROACO). Ker prihajajo iz desetih različnih držav, jih je nagovoril v štirih jezikih. V svojem govoru pa se je dotaknil glavnih tem, katerim so se posvetili tudi na zasedanju, ki se je začelo 21. junija v Vatikanu in se je končalo danes z avdienco. Namen srečanja je bilo izpostaviti smernice za delovanje ustanov, ki služijo podpiranju vseh razsežnosti življenja vzhodnih Cerkva, med drugim tudi njihovega ekumenskega ter medverskega prizadevanja. Združenje je sicer organizacija, ki od leta 1968 dalje deluje pod okriljem Kongregacije za vzhodne Cerkve in tudi vodi jo prefekt kongregacije kardinal Leonardo Sandri.

Sveti oče je vse zbrane najprej spomnil na včerajšnji praznik sv. Rešnjega telesa in krvi ter na procesijo, katero je sam vodil v središču mesta Rim. Ta procesija želi biti poziv celotni katoliški skupnosti, naj še naprej hodi po poteh zgodovine, ki niso lahke. V veliki duhovni in materialni revščini sveta naj nudi ljubezen, ki izvira iz velikonočne skrivnosti in je v popolni podaritvi. »Ljubezen nikoli ne mine (1 Kor 13,8), pravi apostol Pavel, in z Božjo močjo je zmožna spreminjati srca in svet, ko povsod seje ter prebuja solidarnost, občestvo in mir. To so darovi, zaupani našim slabotnim rokam, toda njihova rast je zanesljiva. Božja moč namreč deluje prav v slabotnosti, če se znamo odpreti za njegovo delovanje, če smo pravi učenci, ki se trudijo, da bi Mu bili zvesti (2 Kor 12,10).«

Papež Benedikt XVI. je udeležence zasedanja nato opozoril, da pri svojem poslanstvu, ki je v ljubezni do vzhodnih Cerkva, ne smejo nikoli pozabiti na evharistično razsežnost. Ta jih namreč ohranja znotraj gibanja cerkvene ljubezni. Posebno mesto v njihovem poslanstvu bi moralo imeti podpiranje krščanske prisotnosti v Sveti deželi. Kot pravi Pismo Efežanom, verniki tam ne bi smeli biti kot tujci, ampak sodržavljani (Ef 2,19), ki pričujejo za Jezusa Kristusa. Tako kot so pred njimi v preteklosti pričevali številni svetniki, ki so bili prav tako sinovi vzhodnih Cerkva. Enako dostojanstvo in resnična svoboda morata biti priznana vsakomur. Le tako bi bilo mogoče tudi bolj rodovitno ekumensko in medversko sodelovanje.

»Papež želi tudi preko vas izraziti svojo bližino tistim, ki trpijo in ki se obupano trudijo, da bi zbežali.« Te besede je sveti oče izrekel, ko se je v svojem nagovoru dotaknil dogajanja na severu Afrike, ki je bilo med zasedanjem podrobneje predstavljeno. »Molim, da bi bila potrebna nujna pomoč kmalu pripravljena, toda predvsem molim, da bi bile vse možne oblike posredovanja preverjene, tako da bi se nasilje lahko prenehalo in bi bila povsod ponovno vzpostavljena družbena harmonija in miroljubno sobivanje, s spoštovanjem do pravic posameznikov in skupnosti.«

Potem se je sveti oče spomnil še nedavne sinode za Bližnji vzhod. Dejal je, da so po njej bratje in sestre z vzhoda še globlje v srcu Cerkve. Nato je opozoril na preganjanja in okrutne napade v več krajih, ki so se zgodili v zadnjem času. To trpljenje za Kristusa bo zalilo semena sinode in tako bo obrodila še bogatejše sadove. Podala je namreč smernice za modro in velikodušno služenje, ki se začne pri najmanjših in ne izključuje nikogar, ter ki se napaja v skrivnosti evharistije.

Audio: