Papež Benedikt XVI. med današnjo splošno avdienco: Psalmi so šola molitve
VATIKAN (sreda, 22. junij 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je današnjo katehezo
med splošno avdienco posvetil psalmom, ki so – kot je dejal – »šola molitve«.
S Knjigo psalmov sveti oče nadaljuje niz katehez o molitvi. Do sedaj je predstavil
molitev pri Abrahamu, Jakobu, Mojzesu in Eliji, v naslednjih nekaj katehezah pa nam
bo približal molitev s pomočjo posameznih psalmov. Benedikt XVI. je danes vernike,
zbrane na Trgu sv. Petra, povabil, naj vzamejo v roke to sveto knjigo in pustijo,
da jih Bog uči, kako se obračati nanj; naj jim Knjiga psalmov postane vodnik, jim
pomaga in jih vsakodnevno spremlja na poti molitve.
Knjiga psalmov ali Psalter
je zbirka 150 psalmov, ki jih svetopisemsko izročilo daje vernikom, da bi postali
»naša molitev, naš način obračanja na Boga,« je začel katehezo
sveti oče. V Psalterju je zaobjeta vsa večplastnost človeške izkušnje in ves razpon
čustev, ki spremljajo človeško življenje. V psalmih se prepletajo in se izražajo radost
in trpljenje, želja po Bogu in zaznavanje lastne nevrednosti, sreča in občutek zapuščenosti,
zaupanje v Boga in boleča samota, polnost življenja in strah pred smrtjo. V psalmih
se steka vsa resničnost vernika, je dejal papež in dodal, da so te molitve, torej
psalmi, izraz duše in vere, in se v njih lahko vsak prepozna. Psalmi govorijo o tisti
izkušnji posebne bližine z Bogom, h kateri je poklican vsak človek. V njih je zaobjeta
vsa kompleksnost človeškega bivanja, ki se izrazi v kompleksnosti različnih literarnih
oblik posameznih psalmov: hvalnice, tožbe, prošnje, zahvale, spokorniški psalmi, psalmi
modrosti in drugi. Kljub tej raznolikosti pa lahko psalme razdelimo v dve večji, a
med seboj neločljivi skupini: prošnje in hvalnice. Prošnja izvira iz gotovosti, da
bo Bog odgovoril, in se odpira v hvalnico in zahvaljevanje. Hvalnica in zahvala pa
se porajata v doživetju prejete rešitve, ki predpostavlja potrebo po pomoči, ki jo
izraža prošnja. V prošnji molilec toži in opisuje svojo tesnobo, nevarnost, zapuščenost,
ali kot v spokorniških psalmih priznava krivdo in prosi odpuščanja. Pred Gospoda postavlja
svoj položaj in zaupa, da bo uslišan. To kaže na prepoznavanje Boga kot dobrega, pripravljenega
pomagati, reševati in odpuščati. Že v tožbi torej lahko vznikne hvalnica, ki naznanja
zaupanje v božje posredovanje ter postane jasna, ko se rešitev uresniči. V psalmih
zahvale in hvalnicah, s tem, ko se spominja prejetega daru ali se premišljuje veličina
Božjega usmiljenja, se priznava tudi lastna majhnost in potreba po odrešenju, ki je
v temelju prošnje, je izpostavil papež. Bogu se tako priznava stanje ustvarjenega
bitja, ki je neobhodno zaznamovano s smrtjo, a hkrati vsebuje radikalno željo po življenju.
»Psalmi
nas učijo moliti,« je izpostavil Benedikt XVI. V njih Božja beseda postane beseda
molitve. Psalmistove besede postanejo besede molilca, ki moli psalme. »To je lepota
in posebnost te svetopisemske knjige: molitve, ki jih vsebuje, za razliko od ostalih
molitev, ki jih najdemo v Svetem pismu, niso umeščene v pripovedno zasnovo, ki določa
pomen in vlogo. Psalmi so verniku dani ravno kot besedilo molitve, katere
edini cilj je postati molitev tistega, ki jo sprejme in se z njimi obrača na Boga,«
je zatrdil papež. In ker so psalmi Božja beseda, tisti, ki jih moli, govori Bogu z
istimi besedami, ki nam jih je dal Bog, nanj se obrača z besedami, ki nas jih on sam
uči. Tako se z molitvijo psalmov nauči moliti; psalmi so šola molitve, je izpostavil
papež. Psalmi nas prav tako učijo, da tudi v zapuščenosti in žalosti Božja prisotnost
ostaja in je vir čudenja, tolažbe in zaupanja; lahko jočemo, prosimo, tožimo, ampak
v zavedanju,da hodimo proti luči, kjer bo hvalnica lahko dokončna.
Benedikt
XVI. je še izpostavil pojavljanje psalmov v Novi zavezi Svetega pisma. »V Gospodu
Jezusu,« je dejal papež, »ki je v svojem zemeljskem življenju molil s psalmi,
ti najdejo svojo dokončno izpolnitev in razodenejo svoj najvišji in najgloblji
smisel. Molitve v Psalterju, s katerimi se pogovarja z Bogom, nam govorijo o Njem,
govorijo nam o Sinu, podobi nevidnega Boga, ki nam popolnoma razodene obličje Očeta.
Kristjan torej s tem, ko moli psalme, moli k Bogu v Kristusu in s Kristusom, ter prevzema
te pesmi v novi perspektivi, ki ima v velikonočni skrivnosti svoje zadnje pojasnilo.
Obzorje molilca se tako odpre za nepričakovano resničnost, vsak psalm doseže novo
luč v Kristusu in Psalter lahko žari v vsem svojem neskončnem bogastvu.«