Duhovne misli za praznik sv. Rešnjega telesa in krvi
Duhovne misli za praznik sv. Rešnjega telesa in krvi so iz kateheze, ki jo je imel
Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 10. novembra 2010 o sv. Julijani Cornillonski,
ki je s svojo veliko gorečnostjo prispevala k uvedbi enega najpomembnejših slovesnih
praznikov v bogoslužnem letu.
»Tudi danes bi vam rad predstavil malo znano
žensko osebnost, ki pa ji Cerkev dolguje veliko hvaležnost, Gre za sv. Julijano Cornillonsko,
znano tudi pod imenom Julijana iz Liegea. Pri šestnajstih letih je imela prvo videnje,
ki se je potem večkrat ponovilo med njenim češčenjem Najsvetejšega. V videnju je opazila
luno v njenem polnem sijaju, a s temno črto, ki jo je prečkala po sredini. Gospod
ji je dal razumeti pomen tega, kar se ji je prikazalo. Luna je predstavljala življenje
Cerkve na svetu, temna črta pa odsotnost bogoslužnega praznika, v katerem bi lahko
verniki častili evharistijo, da bi si krepili vero, napredovali v krepostih in zadoščevali
za žalitve najsvetejšemu Zakramentu. Julijana je bila naprošena, naj si učinkovito
prizadeva za uvedbo tega praznika. Okrog dvajset let je ohranila v tajnosti to razodetje,
ki ji je srce napolnjevalo z veseljem
Prav lieški škof Robert de Thourotte,
ki je sprva omahoval, je prvi vzpostavil praznik svetega Rešnjega telesa v svoji škofiji.
Sledili so mu drugi škofje in praznik uvedli na območjih, ki so bila zaupana njihovi
pastirski skrbi.
Za praznik sv. Rešnjega telesa se je navdušil tudi Jakob Pantaleon,
ki je spoznal svetnico, ko je bil arhidiakon v Liegeu. Prav on je, ko je postal papež
z imenom Urban IV., leta 1264 vpeljal na četrtek po binkoštih slovesni praznik sv.
Rešnjega telesa kot zapovedani praznik za vesoljno Cerkev.
Sam papež je hotel
dati zgled, ko je obhajal praznik sv. Rešnjega telesa v Orvietu, kjer je takrat prebival.
Prav na njegov ukaz hranijo v mestni stolnici slavni korporal s sledovi evharističnega
čudeža, ki se je leto pred tem zgodil v Bolseni. Med posvečevanjem kruha in vina so
nekega duhovnika obšli veliki dvomi glede resnične navzočnosti Kristusovega telesa
in krvi v evharističnem zakramentu. Kapljice krvi so čudežno pritekle iz posvečene
hostije in tako potrdile, kar izpoveduje naša vera. Urban IV. je naprosil sv. Tomaža
Akvinskega, ki je bil v Orvietu, naj sestavi besedila za bogoslužje tega velikega
praznika. Cerkev jih še danes uporablja. Ob teh besedilih zazvenijo strune srca, da
se izrazi slava in hvaležnost do najsvetejšega Zakramenta, medtem ko razum v evharistiji
priznava živo in resnično navzočnost Jezusa, njegovo žrtev ljubezni, ki nam prinaša
spravo z Očetom in nam daje odrešenje.
Čeprav se je po smrti Ubrana IV. obhajanje
praznika sv. Rešnjega telesa omejilo, ga je papež Janez XXII. leta 1317 obnovil za
vso Cerkev. Odtlej se je praznik čudovito razvijal in je še vedno zelo cenjen med
krščanskim ljudstvom.
Z veseljem lahko potrdim, da je danes v Cerkvi prava
»evharistična pomlad«. Koliko ljudi se v tihoti ustavi pred tabernakljem, da se ljubeče
pogovorijo z Jezusom! V tolažbo nam je vedeti, da je nemalo skupin mladih odkrilo
lepoto molitve v adoraciji pred Najsvetejšim. V molitvi prosim, da bi se ta evharistična
»pomlad« vedno bolj širila po vseh župnijah.
Dragi prijatelji! Zvestoba srečevanju
z evharističnim Kristusom pri nedeljski sveti maši je bistvena za pot vere, skušajmo
pa tudi prihajati pogosto obiskat Gospoda, navzočega v tabernaklju! Ko v adoraciji
gledamo posvečeno hostijo, se srečujemo z darom Božje ljubezni, se srečujemo z Jezusovim
trpljenjem in križem, pa tudi z njegovim vstajenjem. Prav prek našega gledanja v adoraciji
nas Gospod priteguje k sebi, v svojo skrivnost, da bi nas spremenil, kakor spreminja
kruh in vino (prim. Benedikt XVI., Homilija na praznik sv. Rešnjega telesa, 15. junija
2006). Z besedami evharistične pesmi Adoro te devote ponovimo pred Gospodom, ki je
navzoč v najsvetejšem Zakramentu: »Vedno bolj in bolj mi vero utrjuj, upanje, ljubezen
v srcu pomnožuj.«