Knjiga apostolskih del poudarja, da so vsi zbrani v dvorani zadnje večerje »enodušno
vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati«
(Apd 1,14). Molitev je torej osnovna dejavnost porajajoče se Cerkve, saj po njej od
Gospoda prejema enotnost in se pusti voditi Njegovi volji, kot o tem pričuje žreb
s katrerim so izbrali kdo bo prevzel Judovo mesto (prim. Apd 1,25).
Ta skupnost
je bila ponovno zbrana na istem kraju, v dvorani zadnje večerje, zjutraj na judovski
praznik Binkošti, to je praznik Zaveze, med katerim so se spominjali dogodka na Sinaju,
ko je Bog predložil po Mojzesu, da bi Izrael postal njegova lastnina izmed vseh ljudstev,
kot znamenje njegove svetosti (prim. 2Mz 19). Kakor je zapisano v 2 Mojzesovi knjigi,
se je sklepanje zaveze dogajalo med mogočnim razodevanjem Gospodove moči: »Vsa
Sinajska gora se je kadila, ker je GOSPOD v ognju stopil nanjo; njen dim se je vzdigoval
kakor dim topilne peči. Vsa gora se je silno tresla« (2Mz 19,18). Prvini vetra
in ognja se pojavita tudi za binkošti v Novi zavezi, vendar tako, da ne vzbujata več
strahu. Ogenj se pojavi v obliki jezikov in obstane nad vsakim učencem po eden in
»vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom« in so začeli zaradi učinka tega izlitja
»govoriti v tujih jezikih« (Apd 2,4). Gre za resničen krst skupnosti z ognjem,
neke vrste novo stvarjenje. Na binkošti je bila Cerkev ustanovljena, ne iz človeške
volje temveč iz moči Božjega Duha. Takoj se opazi, da je Duh dal življenje skupnosti,
ki je istočasno ena in vesoljna, ter je tako prerasla prekletstvo Babela (prim. 1Mz
11,7-9). Dejansko lahko samo Sveti Duh, ki ustvarja edinost v ljubezni in medsebojnem
sprejemanju različnosti, osvobodi človeštvo nenehne skušnjave po zemeljski moči, ki
hoče vse nadvladati in uniformirati.
»Societas Spiritus«, družba Duha. Tako
je sv. Avguštin poimenoval Cerkev v eni od svojih pridig (71, 19, 32: PL 38,
462). Že pred njim pa je sv. Irenej oblikoval resnico, ki bi jo rad sedaj omenil:
»Kjer je Cerkev, tam je Božji Duh in kjer je Božji Duh tam je Cerkev in vsake vrste
milosti in Duh je resnica. Oddaljiti se od Cerkve pomeni zavrniti Duha in se
s tem izključiti iz življenja« (Adv. Haer. III, 24, 1). Od binkoštnega
dogodka naprej se v polnosti razodeva zveza med Kristusovim Duhom in Njegovim mističnim
Telesom, ki je Cerkev. Rad bi se zaustavil ob enem posebnem vidiku delovanja Svetega
Duha, to je ob prepletanju mnogovrstnosti in edinosti. O tem govori drugo berilo,
ko razpravlja o skladnosti različnih milostnih darov v občestvu z istim Duhom. To
se zelo jasno pokaže že v današnjem odlomku iz Apostolskih del. V binkoštnem dogodku
je jasno, da pripadajo Cerkvi številni jeziki in različne kulture, ki se lahko v veri
medsebojno razumejo in bogatijo. Sveti Luka nam želi jasno posredovati temeljno zamisel,
da je Cerkev že od svojega rojstva katoliška to je vesoljna. Od svojega začetka govori
vse jezike, saj je Evangelij, ki ji je zaupan, namenjen vsem narodom, kakor je hotel
in naročil Vstali Kristus (prim. Mt 28,19). Cerkev, ki se je rodila na binkošti, ni
le delna Cerkev, to je Jeruzalemska Cerkev, temveč je vesoljna Cerkev, ki govori jezike
vseh narodov. Iz Jeruzalemske Cerkve so se porodile druge skupnosti v vseh delih sveta,
delne Cerkve, ki so vse in vedno udejanjenje ene in edine Kristusove Cerkve. Zato
katoliška Cerkev ni federacija Cekva, temveč je ena sama resničnost. Skupnost, ki
ni v tem smislu katoliška, niti ni Cerkev.
Ob tem, še za zaključek, dodam besedo
iz Janezovega evangelija, ki je zelo povezana s skrivnostjo Cerkve ustarjene po Duhu.
Beseda, ki jo je vstali Jezus dvakrat izgovoril, ko se je zvečer na veliko noč prikazal
učencem v dvorani zadnje večerje: »Shalom - Mir vam bodi!« (Jn 20,19.21). Izraz 'shalom'
ni samo pozdrav, ampak je veliko več. Je dar obljubljenega miru (prim. Jn 20,14,27),
ki ga je osvojil Jezus za ceno svoje krvi. Je sad zmage v boju proti duhu zla. To
je mir, »ne kakor ga daje svet«, temveč kakor ga lahko da samo Bog.