Duhovne misli Benedikta XVI. za binkoštno nedeljo

Knjiga apostolskih del poudarja, da so vsi zbrani v dvorani zadnje večerje »enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Molitev je torej osnovna dejavnost porajajoče se Cerkve, saj po njej od Gospoda prejema enotnost in se pusti voditi Njegovi volji, kot o tem pričuje žreb s katrerim so izbrali kdo bo prevzel Judovo mesto (prim. Apd 1,25).

Ta skupnost je bila ponovno zbrana na istem kraju, v dvorani zadnje večerje, zjutraj na judovski praznik Binkošti, to je praznik Zaveze, med katerim so se spominjali dogodka na Sinaju, ko je Bog predložil po Mojzesu, da bi Izrael postal njegova lastnina izmed vseh ljudstev, kot znamenje njegove svetosti (prim. 2Mz 19). Kakor je zapisano v 2 Mojzesovi knjigi, se je sklepanje zaveze dogajalo med mogočnim razodevanjem Gospodove moči: »Vsa Sinajska gora se je kadila, ker je GOSPOD v ognju stopil nanjo; njen dim se je vzdigoval kakor dim topilne peči. Vsa gora se je silno tresla« (2Mz 19,18). Prvini vetra in ognja se pojavita tudi za binkošti v Novi zavezi, vendar tako, da ne vzbujata več strahu. Ogenj se pojavi v obliki jezikov in obstane nad vsakim učencem po eden in »vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom« in so začeli zaradi učinka tega izlitja »govoriti v tujih jezikih« (Apd 2,4). Gre za resničen krst skupnosti z ognjem, neke vrste novo stvarjenje. Na binkošti je bila Cerkev ustanovljena, ne iz človeške volje temveč iz moči Božjega Duha. Takoj se opazi, da je Duh dal življenje skupnosti, ki je istočasno ena in vesoljna, ter je tako prerasla prekletstvo Babela (prim. 1Mz 11,7-9). Dejansko lahko samo Sveti Duh, ki ustvarja edinost v ljubezni in medsebojnem sprejemanju različnosti, osvobodi človeštvo nenehne skušnjave po zemeljski moči, ki hoče vse nadvladati in uniformirati.

»Societas Spiritus«, družba Duha. Tako je sv. Avguštin poimenoval Cerkev v eni od svojih pridig (71, 19, 32: PL 38, 462). Že pred njim pa je sv. Irenej oblikoval resnico, ki bi jo rad sedaj omenil: »Kjer je Cerkev, tam je Božji Duh in kjer je Božji Duh tam je Cerkev in vsake vrste milosti in Duh je resnica. Oddaljiti se od Cerkve pomeni zavrniti Duha in se s tem izključiti iz življenja« (Adv. Haer. III, 24, 1). Od binkoštnega dogodka naprej se v polnosti razodeva zveza med Kristusovim Duhom in Njegovim mističnim Telesom, ki je Cerkev. Rad bi se zaustavil ob enem posebnem vidiku delovanja Svetega Duha, to je ob prepletanju mnogovrstnosti in edinosti. O tem govori drugo berilo, ko razpravlja o skladnosti različnih milostnih darov v občestvu z istim Duhom. To se zelo jasno pokaže že v današnjem odlomku iz Apostolskih del. V binkoštnem dogodku je jasno, da pripadajo Cerkvi številni jeziki in različne kulture, ki se lahko v veri medsebojno razumejo in bogatijo. Sveti Luka nam želi jasno posredovati temeljno zamisel, da je Cerkev že od svojega rojstva katoliška to je vesoljna. Od svojega začetka govori vse jezike, saj je Evangelij, ki ji je zaupan, namenjen vsem narodom, kakor je hotel in naročil Vstali Kristus (prim. Mt 28,19). Cerkev, ki se je rodila na binkošti, ni le delna Cerkev, to je Jeruzalemska Cerkev, temveč je vesoljna Cerkev, ki govori jezike vseh narodov. Iz Jeruzalemske Cerkve so se porodile druge skupnosti v vseh delih sveta, delne Cerkve, ki so vse in vedno udejanjenje ene in edine Kristusove Cerkve. Zato katoliška Cerkev ni federacija Cekva, temveč je ena sama resničnost. Skupnost, ki ni v tem smislu katoliška, niti ni Cerkev.

Ob tem, še za zaključek, dodam besedo iz Janezovega evangelija, ki je zelo povezana s skrivnostjo Cerkve ustarjene po Duhu. Beseda, ki jo je vstali Jezus dvakrat izgovoril, ko se je zvečer na veliko noč prikazal učencem v dvorani zadnje večerje: »Shalom - Mir vam bodi!« (Jn 20,19.21). Izraz 'shalom' ni samo pozdrav, ampak je veliko več. Je dar obljubljenega miru (prim. Jn 20,14,27), ki ga je osvojil Jezus za ceno svoje krvi. Je sad zmage v boju proti duhu zla. To je mir, »ne kakor ga daje svet«, temveč kakor ga lahko da samo Bog.

Audio: