Papež Benedikt XVI. sprejel člane Papeške cerkvene akademije

VATIKAN (petek, 10. junij 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je danes v avdienco sprejel štirideset članov, predstojnikov in učencev, Papeške cerkvene akademije. Vse, ki na tej akademiji poučujejo ali se izobražujejo za bodoče diplomatske predstavnike Svetega sedeža, papež tradicionalno sprejme vsako leto.

Letos jih je v nagovoru spomnil na posebnost njihovega bodočega poslanstva. »Po tradicionalnem pojmovanju vse od antičnih časov dalje, je odposlanec, ambasador v bistvu tisti, kateremu je bila zaupana naloga, da na verodostojen način prinaša besedo vladarja, in zato ga lahko tudi zastopa in deluje v njegovem imenu.« Vse časti, ki jih je odposlanec običajno deležen, so v resnici izražene tistemu, katerega predstavlja, in sporočilu, katerega posreduje. Vloga odposlanca pa je navadno deležna tudi velikega spoštovanja s strani vladarja samega. Sprejeti ga kot sogovornika torej lahko pomeni postaviti temelje za možnosti miroljubnega sobivanja. »Gre za delikatno vlogo, ki od odposlanca zahteva sposobnost, da besede podaja na istočasno zvest ter učinkovit način, in kolikor je le mogoče spoštljiv do občutljivosti in mnenja drugega.« Resnična spretnost diplomata je v tem, in ne, kot se pogosto zmotno verjame, v prekanjenosti in podobnih držah, ki prej predstavljajo izrojenost diplomatskih dejavnosti. »Poštenost, doslednost in globoka človečnost so temeljne kreposti vsakega odposlanca, ki je poklican, da da na razpolago za služenje besedi, ki ni njegova, ne le svoje delo in svoje lastnosti, ampak na nek način celotno svojo osebo.«

Vloga diplomatskih predstavnikov Svetega sedeža pa je še nekoliko bolj posebna. Bistvenega pomena je, da gre za duhovnika ali škofa: »Človek, ki je že izbral, da bo živel v službi Besede, ki ni njegova. Pravzaprav je služabnik Božje besede in mu je tako kot vsakemu duhovniku zaupano poslanstvo, ki se ne more izvrševati le v omejenem času, ampak od njega zahteva, da je s svojim celotnim življenjem odmev sporočila, ki mu je zaupano, sporočila evangelija.« Prav k temelju te duhovniške identitete, ki mora biti jasna in globoko živeta, se nato doda to posebno nalogo biti nosilec papeževe besede. Pri opravljanju tako delikatnega poslanstva pa je seveda nujna skrb za osebno duhovno življenje, udejanjanje človeških kreposti in oblikovanje zanesljive omike. Te razsežnosti namreč omogočajo ohranjati globoko notranje ravnovesje, ki pomaga za delo, katero med drugim zahteva »sposobnost odprtosti za drugega, nepristranskost mišljenja, kritično distanco do osebnih mnenj, odpovedovanje, potrpežljivost, stanovitnost in včasih tudi odločnost v dialogu z drugimi.« Na koncu pa je papež Benedikt XVI. poudaril še, da služiti Petrovemu nasledniku pomeni živeti v stalni in globoki povezanosti z univerzalnostjo Cerkve. Kjer pa je odprtost za stvarnost univerzalnosti, tam je tudi začetek resnične personalizacije: »Življenje, preživeto v službi papeža in cerkvene skupnosti pa je s tega stališča izjemno obogateno.«

Audio: