Duhovne misli Benedikta XVI. za 7. velikonočno nedeljo
Sv. Janez bolj obširno kot ostali trije evangelisti navaja v svojem evangeliju na
njemu lasten način Jezusove poslovilne govore, ki so kot oporoka in povzetek Njegovega
sporočila. Naj izpostavim sledeči stavek: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo
tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa« (Jn
17,3). Vsako človeko bitje želi živeti. Želi si resnično, polno življenje, življenje,
ki ga je vredno in z veseljem živeti. S hrepenenjem po življenju pa je istočasno povezano
upiranje smrti, ki pa je žal neizogibna. Ko Jezus govori o večnem življenju, misli
na pristno, resnično življenje, takšno, ki je vredno, da ga živimo. Ne misli samo
na življenje, ki bo prišlo po smrti. Misli na pristen način življenja, na življenje,
ki je v polnosti življenje ter zaradi tega ni podvrženo smrti in se pravzaprav lahko
začne že na tem svetu, še več, se mora začeti tukaj. Samo če se bomo že sedaj naučili
pristno živeti, če se naučimo živeti takšno življenje, ki ga smrt ne more vzeti, dobi
obljuba po večnosti pravi pomen.Toda, kako se to uresniči? Kaj v resnici je večno
življenje, ki mu smrt ne more škodovati? Slišali smo Jezusov odgovor: »Večno
življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si
ga poslal, Jezusa Kristusa«. Na naše presenečenje pravi Jezus, da je življenje
spoznavanje. To pa pomeni, da je življenje medsebojni odnos. Nihče nima življenja
sam od sebe in samo za sebe. Imamo ga od drugega in v medsebojnem odnosu z drugim.
Če je medsebojni odnos v resnici in ljubezni ter v dajanju in sprejemanju, daje življenju
polnost in dela življenje lepo. Ravno zaradi tega pa je lahko prekinitev medsebojnega
odnosa, ki ga prinese smrt, še posebej boleča, saj lahko postavi pod vprašanje celo
življenje samo. Samo v medsebojnem odnosu z Njim, ki je Življenje samo, lahko On obvaruje
moje življenje voda smrti ter me čeznje pripelje živega. Že v grški filozofiji je
obstajala ideja, da lahko človek najde večno življenje, če se poveže s tem, kar je
neuničljivo, v tem primeru z resnico, ki je večna. Tako bi se moral človek, če tako
rečemo, napolniti z resnico, da bi tako imel v sebi snov večnosti. Vendar pa me lahko
samo, če je resnica Oseba, pripelje skozi noč smrti. Mi se zato oprijemamo Boga, Jezusa
Kristusa in to Vstalega. Tako nas vodi On, ki je Življenje samo. V tem medsebojnem
odnosu bomo živeli tudi, ko bomo prekoračili smrt, saj nas On ne zapusti. On, ki je
Življenje samo.
Ponovno se vrnimo k Jezusovim besedam: »Večno življenje
pa je v tem, da spoznavajo tebe in njega, ki si ga poslal. Spoznavanje
Boga tako postane večno življenje. Jasno je, da s 'spoznavanjem' mislimo na kaj več,
kot samo zunanje poznavanje, kot naprimer, da vemo, kdaj je umrla kakšna znana oseba
ali kdaj so kaj iznašli. Poznati v Svetopisemskem smislu pomeni, postati eno z drugim.
Poznati Boga, poznati Kristusa vedno tudi pomeni ljubiti Ga, postati na nek način
eno z Njim v spoznanju in ljubezni. Naše življenje postane torej pristno, resnično
in tako tudi večno, če poznamo Njega, ki je vir vsake biti in vsakega življenja. Tako
postane Jezusova beseda za nas povabilo, naj postanemo Njegovi prijatelji ter naj
se trudimo vedno bolj spoznavati Ga. Živimo v dialogu z Njim. Učimo se od Njega prav
živeti, postanimo njegovi pričevalci. Tako bomo postali osebe, ki ljubijo in delujejo
na pravi način. Če je tako, bomo resnično živeli.