Papež med splošno avdienco govoril o Mojzesu kot človeku molitve

VATIKAN (sreda, 1. junij 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je današnjo splošno avdienco namenil Mojzesu, človeku molitve. V središče kateheze, ki je že peta v ciklu katehez o molitvi, je postavil 32. poglavje iz druge Mojzesove knjige. Mojzes je bil veliki prerok v obdobju izhoda izraelskega ljudstva iz Egipta. Izvršil je svojo vlogo posrednika med Bogom in Izraelom, ljudstvu je prinašal božje besede in ukaze ter ga povedel v svobodo obljubljene dežele. Izraelce je učil živeti v pokorščini in zaupanju v Boga na dolgi poti skozi puščavo. Mojzes pa je bil predvsem človek molitve, o čemer priča vrsta svetopisemskih odlomkov, med drugim tudi odlomek iz druge Mojzesove knjige, v katerem Mojzes prosi Boga za izraelsko ljudstvo, ki je začelo častiti zlato tele.

Svetopisemski odlomek pripoveduje, kako je Mojzes na Sinajski gori čakal da, da mu Gospod izroči plošči desetih zapovedi, ter se ob tem štirideset dni in štirideset noči postil. Izraelsko ljudstvo pa ga je čakalo ob podnožju gore, in medtem ko je Mojzes prejemal postavo, jo je ljudstvo že kršilo. Ker niso mogli prenesti odsotnosti svojega posrednika, so Izraelci prosili Arona, naj jim 'naredi bogove, ki bodo hodili pred njimi'. Ljudstvo, utrujeno od hoje z nevidnim Bogom, sedaj, ko je izginil tudi Mojzes, zahteva otipljivo navzočnost Boga in v teletu najdejo boga, ki je človeku sprejemljiv, vodljiv in dostopen, je pojasnil papež in opozoril: »To je stalna skušnjava na poti vere: izogniti se božji skrivnosti in ustvariti sprejemljivega boga, ki ustreza lastnim shemam, lastnim načrtom.« Gospod Mojzesu na gori pove, da se je ljudstvo pokvarilo in ga pošlje k njemu ter reče: ''Zdaj me pusti, da se vname moja jeza proti njim in jih pokončam, tebe pa napravim za velik narod'' (2 Mz 32,10). Bog Mojzesu razkrije svoj namen, kot da hoče njegovo privolitev. Besede 'pusti, da se vname moja jeza' so izrečene ravno zato, da bo Mojzes posredoval in Boga prosil, naj tega ne stori, ter tako pokazal, da je volja Boga vedno odrešenje. Kazen in uničenje, s katerima se izrazi Božja jeza kot zavrnitev zla, kažeta na velikost storjenega greha. Hrati pa prošnja prosilca kaže na Gospodovo pripravljenost odpustiti. »To je Božje odrešenje, ki nakazuje usmiljenje, a obenem tudi razkriva resnico greha, zla, ki obstaja,« je dejal papež. Grešnik, ki prepozna in zavrne lastno zlo, Bogu dopusti, da mu odpusti in ga preoblikuje. Tako prošnja sredi stvarnosti, ki jo je pokvaril človeški greh, omogoči delovanje božjega usmiljenja, ki najde glas v prošnji molilca in preko njega postane navzoča tam, kjer je potrebna rešitev, je izpostavil papež.

»Mojzesova prošnja je v celoti usmerjena na Gospodovo zvestobo in milost,« je nadaljeval Benedikt XVI. Začeto delo odrešenja mora biti izpolnjno. Če bi Bog pokončal svoje ljudstvo, bi se to lahko razumelo kot znamenje božje nezmožnosti, da bi izpolnil načrt odrešenja. In Bog tega ne more dopustiti, saj je dober Gospod, ki odrešuje, je porok življenja, je Bog usmiljenja in odpuščanja, osvoboditve od greha, ki ubija. Mojzes ni le zaskrbljen za usodo ljudstva, ampak tudi za dobro ime Boga. Želi namreč, da se v odrešenju ljudstva pokaže resničnost Boga. »Ljubezen do bratov in ljubezen do Boga se v molitvi prežemata in sta neločljivi,« je dejal papež.

Mojzes prosi, naj Bog v zvestobi nadaljuje svojo zgodovino odrešenja in odpusti ljudstvu. Ne navaja opravičil za grehe in ne zaslug, ampak se sklicuje na Gospodovo zastonjskost. Gre za svobodnega Boga, ki je popolna ljubezen, ki ne neha iskati tistega, ki se je oddaljil, ki vedno ostaja zvest samemu sebi in daje grešniku možnost, da se vrne k njemu in z odpuščanjem postane pravični in zmožen zvestobe. Mojzes Boga prosi, naj se pokaže kot močnejši tudi od greha in smrti. Papež je izpostavil, da z molitvijo, ki želi to, kar želi Bog, molilec vedno globlje vstopa v zavest Gospoda in v njegovo usmiljenje ter postane zmožen ljubezni, vse do popolne podaritve samega sebe. V Mojzesu, ki na vrhu gore stoji pred Bogom iz obličja v obličje ter postane posrednik svojega ljudstva in se zanj daruje, so cerkveni očetje videli napoved Kristusa, ki na vrhu križa resnično stoji pred Bogom, ne le kot prijatelj, ampak kot Sin. In ne le da se daruje, ampak se s svojim prebodenim srcem izniči, nase sprejme naše grehe in odreši nas; njegova prošnja ni le solidarnost, ampak je indentifikacija z nami: vse nas sprejme v svoje telo. Celotno njegovo življenje kot življenje človeka in Sina je klic k Božjemu srcu, je odpuščanje, ki spreminja in prenavlja, je izpostavil papež.

Benedikt XVI. je pozval, naj premišljujemo o »Kristusu, ki stoji pred Božjim obličjem in prosi za nas«. Njegova molitev na križu je hkrati namenjena za vse ljudi: On prosi zame, je trpel in trpi zame, poistovetil se je z mano, ko je sprejel naše telo in človeško dušo. »Vabi nas, da vstopimo v njegovo identiteto, z Njim postanemo eno telo in en duh, kajti z visokega vrha križa ni prinesel nove postave, kamnite plošče, ampak je prinesel sebe, svoje telo in svojo kri kot novo zavezo,« je povedal papež.

Audio:


Mojzesova molitev (2 Mz 32,1-14)

Ko je ljudstvo videlo, da Mojzes odlaša priti z gore, se je zbralo pri Aronu in mu reklo: »Vstani, naredi nam bogove, ki bodo hodili pred nami! Kajti ta Mojzes, mož, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele – ne vemo, kaj se mu je zgodilo.« Aron jim je rekel: Izderite zlate uhane iz ušes svojih žena, sinov in hčera in mi jih prinesite!« In vse ljudstvo si je izdrlo zlate uhane iz ušes in jih prineslo Aronu. Vzel jih je iz njihovih rok, vse to oblikoval s kalupom in naredil ulito tele. Tedaj so ljudje rekli: »To so tvoji bogovi, Izrael, ki so te izpeljali iz egiptovske dežele!« Ko je Aron to videl, je pred teletom postavil oltar; nato je razglasil: »Jutri bo praznik za GOSPODA!« Drugo jutro so ljudje zgodaj vstali, darovali žgalne daritve in prinašali mirovne daritve; potem so sedli jest in pit in so vstali, da bi se zabavali.
Tedaj je GOSPOD rekel Mojzesu: »Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, se je pokvarilo. Hitro so krenili s pota, ki sem jim ga zapovedal; naredili so si ulito tele, se mu priklanjali, mu darovali in rekli: ›To so tvoji bogovi, Izrael, ki so te izpeljali iz egiptovske dežele!‹«
In GOSPOD je rekel Mojzesu: »Videl sem to ljudstvo: to je trdovratno ljudstvo. Zdaj me pusti, da se vname moja jeza proti njim in jih pokončam, tebe pa napravim za velik narod!«
Mojzes pa je blažil obličje GOSPODA, svojega Boga, in je rekel: »Zakaj, GOSPOD, se vnema tvoja jeza proti tvojemu ljudstvu, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko? Zakaj naj bi Egipčani govorili in rekli: ›S hudobnim namenom jih je izpeljal, da jih pomori v gorah in iztrebi s površja zemlje.‹ Odvrni se od svoje togotne jeze in naj ti bo žal zaradi hudega, ki si ga namenil svojemu ljudstvu! Spomni se svojih služabnikov Abrahama, Izaka in Izraela, ki si jim prisegel pri sebi in jim govoril: ›Namnožil bom vaše potomstvo, da jih bo, kolikor je zvezd na nebu, in vso to deželo, ki sem jo obljubil, bom dal vašim potomcem, da jo prejmejo v večno posest.‹«
Tedaj je bilo GOSPODU žal zaradi hudega, o katerem je govoril, da bi ga storil svojemu ljudstvu.