Pismo svetega očeta ob 100-letnici obstoja Papeškega inštituta za sakralno glasbo

VATIKAN (torek, 31. maj 2011, RV) – Papeški inštitut za sakralno glasbo letos praznuje 100-letnico obstoja. Kot del praznovanja te obletnice se je v Rimu 26. maja začel mednarodni kongres sakralne glasbe. Na slovesni otvoritvi kongresa, ki se bo jutri zaključil, je veliki kancler inštituta kardinal Zenon Grocholewski prebral pismo svetega očeta. Papež Benedikt XVI. je pismo napisal posebej za to priložnost in v njem 100-letnico obstoja Papeškega inštituta za sakralno glasbo označil kot »razlog za veselje vseh, ki gojijo sakralno glasbo«, in tistih, ki jim je pri srcu liturgija, »katere sestavni del je cerkvena pesem«.

Sveti oče se je spomnil vseh, ki so v preteklem stoletju na tak ali drugačen način sodelovali na inštitutu kot voditelji, profesorji ali učenci. Izrazil je svojo hvaležnost Bogu za številne darove, ki jih je Cerkev nato prejela preko njih, ko so se posvetili glasbeni umetnosti v bogoslužju.

Drugi del pisma pa se dotika identitete in poslanstva inštituta. Kot višjo šolo za sakralno glasbo ga je leta 1910 ustanovil papež Pij X. Šola se je uradno odprla 3. januarja 1911. Po dvajsetih letih jo je papež Pij XI. povzdignil v Papeški inštitut za sakralno glasbo in od takrat dalje deluje v neposredni odvisnosti od Svetega sedeža. Vse, kar v vsebini papeških dokumentov ali tudi drugega vatikanskega koncila zadeva sakralno glasbo sprejema in prenaša naprej. Sveti oče je na tem mestu izpostavil nepretrganost nauka o sakralni glasbi v liturgiji. Pavel VI. in Janez Pavel II. sta tako posebej poudarjala njen cilj, ki je »slavljenje Boga in posvečevanje vernikov«. Hkrati pa tudi temeljna merila, med katerimi so na primer občutek za molitev, dostojanstvo in lepoto; popolna usklajenost z liturgičnimi besedili in kretnjami; in sodelovanje vernikov ter glede na to tudi upravičeno prilagajanje lokalnim kulturam, istočasno z ohranjanjem univerzalnosti jezika. Med merili je potrebno izpostaviti tudi prvenstvo gregorijanskega korala kot najvišje oblike sakralne glasbe.

Papež Benedikt XVI. je poudaril, da je vsa ta merila še vedno vredno pozorno preudarjati. Včasih se sicer zdi, da je kateri izmed njih povezan s pojmovanjem, ki zadeva nekaj preteklega, kar je treba preseči in opustiti. Vendar pa je bistvenega pomena, da se vedno znova vprašamo, kdo je resnični subjekt liturgije. Odgovor je preprost, to je Cerkev. Preko nje je Božje delovanje vidno v liturgiji. Cerkev pa ima svojo bogato zgodovino, tradicijo in ustvarjalnost. Liturgija in posledično sakralna glasba torej živita v stanovitnem odnosu med tradicijo in napredkom, ki se med seboj dopolnjujeta. Tradicija je namreč živa stvarnost, ki v sebi vključuje načelo razvijanja in napredka. Vse to »oblikuje vsakdanji kruh življenja in delovanja Papeškega inštituta za sakralno glasbo,« je na koncu pisma zapisal sveti oče ter inštitutu zagotovil molitveno spremljanje in mu podelil svoj apostolski blagoslov.

Audio: