Duhovne misli Benedikta XVI. za 5. velikonočno nedeljo
V evangeliju današnje nedelje Jezus pravi svojim apostolom naj verujejo vanj, saj
je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6). Kristus je pot, ki vodi k Očetu,
je resnica, ki daje smisel človeškemu bivanju ter je izvir tistega življenja, ki je
večno veselje z vsemi svetimi v nebeškem kraljestvu. Držimo torej Gospoda za besedo!
Obnovimo vero vanj ter popolnoma zaupajmo njegovim obljubam!
Prvo berilo nam
razodeva ob prizoru polaganja rok na prve diakone, da je Cerkev enotna zato, ker
je apostolska, to pomeni, da je vidna enotnost utemeljena na apostolih, ki jih je
Kristus izbral in postavil za priče njegovega vstajenja, ter se je iz tega porodilo
to kar Sveto pismo imenuje 'poslušnost vere’ (Rim 1,5; Apd 6,7).
Avtoriteta...
poslušnost. Priznati moramo, da dandanes teh besed ne moremo kar tako izgovarjati.
Ti dve besedi predstavljata namreč 'kamen spotike' za mnoge naše sodobnike še posebej
tiste, ki živijo v taki družbi, ki upravičeno poudarja vrednost osebne svobode. In
vendar z lučjo vere v Jezusa Kristusa, ki je pot, resnica in življenje, lahko pridemo
do popolnejšega pomena in celo do lepote, ki ga odsevata ti dve besedi. Evangelij
nas uči, da resnično svobodo, svobodo Božjih otrok, lahko najdemo samo, če izgubimo
sebe, kar je namreč skrivnost ljubezni. Samo če izgubimo sami sebe, nam pravi Gospod,
bomo v resnici našli sebe (prim. 17,33). Resnična svoboda začne cveteti, ko se oddaljimo
od jarma greha, ki zamegljuje naša zaznavanja in slabi našo odločnost ter začnemo
gledati Vanj, v vir naše dokončne sreče, ki je neizmerna ljubezen, neizmerna svoboda
in življenje brez konca. V njegovi volji je naš mir.
Resnična svoboda je torej
zastonjski Božji dar, sad našega spreobrnjenja k njegovi resnici, tisti resnici, ki
nas osvobaja (prim. Jn 8,32). Ta svoboda resnice pa prinaša s seboj nov in osvobojen
pogled na stvarnost. Ko se postavimo v Kristusovo misel (prim. Flp 2,5) se nam odprejo
nova obzorja. V luči vere znotraj občestva s Cerkvijo, najdemo tudi navdih in moč,
da postanemo evangeljski kvas za ta svet, postanemo luč sveta, sol zemlje (prim. Mt
5,13-14). Soli pa je, če tako rečemo, zaupan 'apostolat', da preoblikuje naša življenja
in tudi svet v katerem živimo, vedno bolj po Božjem zveličavnem načrtu.
Čudovit
pogled na svet, ki ga je spremenila osvobajajoča resnica evangelija, odseva v opisu
Cerkve, današnjega drugega berila. Apostol nam pravi, da je Kristus, ki je vstal od
mrtvih, vogalni kamen svetišča, ki ga še tudi danes gradi Sveti Duh. In mi, udi Kristusovega
telesa, smo s krstom postali 'živi kamni tega svetišča ter po milosti postali deležniBožjega
življenja, blagoslovljeni s svobodo Božjih otrok ter usposobljeni darovati duhovne
žrtve, ki so njemu všeč (prim. 1Pt 2,5). Kaj je torej ta žrtev za katero smo poklicani,
da jo udejanjimo, če ne to, da usmerimo vsako misel, vsako besedo ali dejanje k resnici
evangelija ter izročimo vse naše moči za službo Božjega kraljestva?
V današnjem
evangeliju Gospod obljublja svojim učencem, da bodo delali še večja dela, kot jih
je delal On (prim. Jn 14,12). Dragi prijatelji, samo Bog v svoji previdnosti ve, kaj
še mora v vašem delovanju storiti njegova milost. Med tem pa nas Gospodova obljuba
napolnjuje z trdnim upanjem. Pridružimo našo molitev Njegovi saj smo živi kamni tistega
duhovnega svetišča, ki je njegova Cerkev, ena, sveta, katoliška in apostolska. Povzdignimo
oči k njemu, ki tudi sedaj pripravlja prostor za nas v hiši svojega Očeta. Okrepljeni
s Svetim Duhom delujmo s obnovljeno gorečnostjo za širjenje njegovega Kraljestva.