2011-05-21 14:10:28

Duhovne misli Benedikta XVI. za 5. velikonočno nedeljo


V evangeliju današnje nedelje Jezus pravi svojim apostolom naj verujejo vanj, saj je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6). Kristus je pot, ki vodi k Očetu, je resnica, ki daje smisel človeškemu bivanju ter je izvir tistega življenja, ki je večno veselje z vsemi svetimi v nebeškem kraljestvu. Držimo torej Gospoda za besedo! Obnovimo vero vanj ter popolnoma zaupajmo njegovim obljubam!

Prvo berilo nam razodeva ob prizoru polaganja rok na prve diakone, da je Cerkev enotna zato, ker je apostolska, to pomeni, da je vidna enotnost utemeljena na apostolih, ki jih je Kristus izbral in postavil za priče njegovega vstajenja, ter se je iz tega porodilo to kar Sveto pismo imenuje 'poslušnost vere’ (Rim 1,5; Apd 6,7).

Avtoriteta... poslušnost. Priznati moramo, da dandanes teh besed ne moremo kar tako izgovarjati. Ti dve besedi predstavljata namreč 'kamen spotike' za mnoge naše sodobnike še posebej tiste, ki živijo v taki družbi, ki upravičeno poudarja vrednost osebne svobode. In vendar z lučjo vere v Jezusa Kristusa, ki je pot, resnica in življenje, lahko pridemo do popolnejšega pomena in celo do lepote, ki ga odsevata ti dve besedi. Evangelij nas uči, da resnično svobodo, svobodo Božjih otrok, lahko najdemo samo, če izgubimo sebe, kar je namreč skrivnost ljubezni. Samo če izgubimo sami sebe, nam pravi Gospod, bomo v resnici našli sebe (prim. 17,33). Resnična svoboda začne cveteti, ko se oddaljimo od jarma greha, ki zamegljuje naša zaznavanja in slabi našo odločnost ter začnemo gledati Vanj, v vir naše dokončne sreče, ki je neizmerna ljubezen, neizmerna svoboda in življenje brez konca. V njegovi volji je naš mir.

Resnična svoboda je torej zastonjski Božji dar, sad našega spreobrnjenja k njegovi resnici, tisti resnici, ki nas osvobaja (prim. Jn 8,32). Ta svoboda resnice pa prinaša s seboj nov in osvobojen pogled na stvarnost. Ko se postavimo v Kristusovo misel (prim. Flp 2,5) se nam odprejo nova obzorja. V luči vere znotraj občestva s Cerkvijo, najdemo tudi navdih in moč, da postanemo evangeljski kvas za ta svet, postanemo luč sveta, sol zemlje (prim. Mt 5,13-14). Soli pa je, če tako rečemo, zaupan 'apostolat', da preoblikuje naša življenja in tudi svet v katerem živimo, vedno bolj po Božjem zveličavnem načrtu.

Čudovit pogled na svet, ki ga je spremenila osvobajajoča resnica evangelija, odseva v opisu Cerkve, današnjega drugega berila. Apostol nam pravi, da je Kristus, ki je vstal od mrtvih, vogalni kamen svetišča, ki ga še tudi danes gradi Sveti Duh. In mi, udi Kristusovega telesa, smo s krstom postali 'živi kamni tega svetišča ter po milosti postali deležniBožjega življenja, blagoslovljeni s svobodo Božjih otrok ter usposobljeni darovati duhovne žrtve, ki so njemu všeč (prim. 1Pt 2,5). Kaj je torej ta žrtev za katero smo poklicani, da jo udejanjimo, če ne to, da usmerimo vsako misel, vsako besedo ali dejanje k resnici evangelija ter izročimo vse naše moči za službo Božjega kraljestva?

V današnjem evangeliju Gospod obljublja svojim učencem, da bodo delali še večja dela, kot jih je delal On (prim. Jn 14,12). Dragi prijatelji, samo Bog v svoji previdnosti ve, kaj še mora v vašem delovanju storiti njegova milost. Med tem pa nas Gospodova obljuba napolnjuje z trdnim upanjem. Pridružimo našo molitev Njegovi saj smo živi kamni tistega duhovnega svetišča, ki je njegova Cerkev, ena, sveta, katoliška in apostolska. Povzdignimo oči k njemu, ki tudi sedaj pripravlja prostor za nas v hiši svojega Očeta. Okrepljeni s Svetim Duhom delujmo s obnovljeno gorečnostjo za širjenje njegovega Kraljestva.

Audio: RealAudioMP3







All the contents on this site are copyrighted ©.