Papež med splošno avdienco: Abrahamova molitev nas uči vedno bolj odpirati srce za preobilje Božjega usmiljenja

VATIKAN (sreda, 18. maj 2011, RV) – Benedikt XVI. je med današnjo splošno avdienco na Trgu sv. Petra nadaljeval niz katehez o molitvi. Osvetlil je lik Abrahama in njegovo molitev, s katero je prosil za rešitev mest Sodome in Gomore. Papež je dejal, da nas Abrahamova molitev »uči vedno bolj odpirati srce za preobilje Božjega usmiljenja, da bi v vsakodnevni molitvi znali z vztrajnostjo in zaupanjem prositi Gospoda, ki je velik v ljubezni, za zveličanje človeštva«. Sveti oče je vse vernike pozval, naj izkoristijo te kateheze o molitvi za boljše poznavanje Svetega pisma, ga čez teden berejo in razmišljajo o molitvi ter tako »spoznavajo čudovito zgodovino odnosa med Bogom in človekom, med Bogom, ki se razodeva, in človekom, ki odgovarja, ki moli«.

Benedikt XVI. je spregovoril o 18 poglavju prve Mojzesove knjige, ki pripoveduje o pohujšanju prebivalcev Sodome in Gomore, tako velikem, da se je Bog odločil, da ju uniči. Abraham pa se zavzame za prebivalce obeh mest in Boga prosi, naj jih ne pokonča in naj se izogne splošne sodbe: če je mesto krivo, je prav obsoditi njegovo dejanje in mu naložiti kazen, vendar pa bi bilo nepravično kaznovati vse prebivalce. Če so v mestu nedolžni, se jih ne sme obravnavati kot krivce. Bog, ki je pravičen sodnik, ne more ravnati na ta način, trdi pravilno Abraham. Sveti oče je nadaljeval, da se Abraham s svojo prošnjo za rešitev, ne omeji le na nedolžne, ampak prosi odpuščanja za vso mesto ter tako postavi v ospredje novo pojmovanje pravičnosti: ne tiste, ki se omeji na kaznovanje krivih, kot to počnejo ljudje, ampak gre za drugačno, božjo pravičnost, ki išče dobro in ga ustvarja predko odpuščanja, ki spreminja grešnika, ga spreobrača in odreši. Abrahamovo razmišljanje se lahko povzame na naslednji način: nedolžne in krivce se ne more obravnavati na enak način. Bilo bi nepravično. Krivce se namreč mora obravnavati kot nedolžne, jim ponuditi priložnost za rešitev. Kajti če hudodelci sprejmejo Božje odpuščanje in priznajo svojo krivdo ter se tako rešijo, ne bodo več delali hudega, tudi oni bodo postali pravični. »To je prošnja za pravičnost, ki jo Abraham izrazi v svoji molitvi, je prošnja, ki temelji na gotovosti, da je Gospod usmiljen,« je dejal Benedikt XVI.

Uničenje Sodome bi sicer zaustavilo širjenje zla, a Abraham ve, da ima Bog tudi druge načine. »To je odpuščanje, ki prekine spiralo greha, in Abraham se v svojem pogovoru z Bogom sklicuje ravno na to,« je izpostavil papež. In ko Gospod sprejme, da bo prizanesel mestu, če bo v njem našel petdeset pravičnih, se začne Abrahamova molitev spuščati v globine božjega usmiljenja. Abraham postopoma zmanjšuje število nedolžnih za rešitev mesta, ki se konča pri številu deset. »To je moč molitve,« je povedal papež. Kajti preko prošnje za rešitev drugih, se izraža želja po zveličanju, ki ji Bog vedno hrani do človeka grešnika. Zlo namreč ne more biti sprejeto, mora biti razkrito in uničeno s kaznijo. Gospod ne želi smrti hudobneža, ampak njegovo spreobrnitev in življenje. Božja želja je vedno odpuščati, reševati, dajati življenje, zlo spreminjati v dobro. In ravno ta božja želja v molitvi postane želja človeka in se izrazi skozi besede molitve. »S svojo prošnjo je Abraham posodil svoj glas in tudi svoje srce božji volji,« je dejal papež in dodal, da je Bog v Abrahamu našel priložnost, da se je razodel na konkreten način znotraj zgodovine človeštva, postal navzoč tam, kjer je bila potrebna milost.

Kot beremo v svetopisemskem odlomku, v Sodomi in Gomori ni bilo najti deset pravičnih ljudi in tako sta bili mesti uničeni. Po papeževih besedah gre za paradoksalno uničenje, ki se pokaže nujno prav zaradi Abrahamove prošnje. Ravno njegova molitev je razodela odrešenjsko voljo Boga: Gospod je bil pripravljen odpustiti, želel je to storiti, a mesto je ostalo zaprto v popolno in ohromljeno zlo, brez vsakega števila nedolžnih, da bi se lahko zlo spremenilo v dobro. »Biti rešeni ne pomeni preprosto ubežati kazni, ampak osvoboditi se zla, ki prebiva v nas. Ni kazen tista, ki jo je treba odstraniti, ampak greh, zavrnitev Boga in ljubezni, ki že v sebi nosi kazen,« je dejal Benedikt XVI. Znotraj bolne realnosti mora biti klica dobrega, ki lahko ponovno ozdravi in da življenje. Papež je nadaljeval, da te besede veljajo tudi za nas, da bi se tudi v naših mestih našla klica dobrega, in bi storili vse, da bi naša mesta zares živela in preživela ter se rešila notranje bridkosti, ki kaže na odsotnost Boga.

Če bi za rešitev Gomore zadostovalo deset pravičnih, prerok Jeremija pravi, da bi za rešitev Jeruzalema bil dovolj le eden pravičen, je nadaljeval papež. Število se je še bolj zmanjšalo. Božja dobrota se pokaže še večja. In morda tudi to ne bo dovolj. Božje usmiljenje ne najde dobrega in Jeruzalem pade pod obleganje sovražnika. »Potrebno bo, da sam Bog postane tisti pravični,« je poudaril papež. »To je skrivnost učlovečenja: da bi zagotovil enega pravičnega, On sam postane človek. Pravični bo vedno, kajti to je On: a potrebno je, da Bog sam postane pravični,« so bile papeževe besede. »Neskončna in izjemna božja ljubezen bo v polnosti razodeta takrat, ko bo Božji Sin postal človek, dokončno Pravični, popolnoma Nedolžni, ki bo s smrtjo na križu na svet prinesel odrešenje, odpustil in posredoval za tiste, ki ne vedo, kaj delajo,« je dejal papež in dodal, da bo molitev vsakega človeka našla svoj odgovor, vsaka naša prošnja bo v celoti uslišana.

Audio:

Abraham prosi za Sódomo (1 Mz 18,16-33):

Tedaj so se možje odpravili in gledali proti Sódomi, Abraham pa je šel z njimi, da bi jih pospremil.
GOSPOD si je rekel: »Ali naj skrivam pred Abrahamom, kaj nameravam storiti? Iz Abrahama bo vendar nastal velik in mogočen narod in v njem bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje. Izbral sem ga, da bo zapovedal svojim sinovom in svoji hiši za njim, naj se držijo GOSPODOVE poti in ravnajo v skladu s pravičnostjo in pravico; tako bo GOSPO izpolnil Abrahamu, kar mu je obljubil.«
GOSPOD je rekel: »Vpitje iz Sódome in Gomóre je res silno in njihov greh je izredno težak. Stopil bom dol, da vidim, ali so res počeli vse tisto, o čemer govori vpitje, ki prihaja do mene, ali ne. Izvedeti hočem.«
Moža sta se obrnila in odšla proti Sódomi, Abraham pa je še stal pred GOSPODOM.
Abraham je pristopil in rekel: »Ali boš res pokončal pravičnega s krivičnim vred? Mogoče je v mestu petdeset pravičnih. Ali boš tudi te pokončal in ne boš prizanesel kraju zaradi petdesetih pravičnih, ki so v njem? Daleč naj bo od tebe, da bi ti storil kaj takega, da bi pobil pravičnega s krivičnim vred, da bi se enako zgodilo pravičnim kakor krivičnim! Daleč naj bo od tebe! Ali ne bo sodnik vse zemlje ravnal pravično?« GOSPOD je rekel: »Če najdem v Sódomi petdeset pravičnih med meščani, bom prizanesel vsemu kraju zaradi njih.«
Abraham pa je rekel: »Glej, jaz, ki sem prah in pepel, sem si dovolil govoriti z Gospodom Mogoče jih petdesetim pravičnim manjka pet, ali boš zaradi teh petih uničil vse mesto?« Rekel je: »Ne bom ga uničil, če jih tam najdem petinštirideset.« Pa je spet spregovoril in mu rekel: »Mogoče se jih tam najde štirideset.« Odgovoril je: »Ne bom storil tega zaradi teh štiridesetih.« Pa je rekel: »Naj se Gospod ne jezi, če govorim; mogoče se jih tam najde trideset.« Rekel je: »Ne bom storil tega, če jih najdem trideset.« Rekel je: »Glej, dovolil sem si govoriti z Gospodom; mogoče se jih tam najde dvajset.« Rekel je: »Ne bom jih uničil zaradi teh dvajsetih.« Abraham je rekel: »Naj se Gospod ne jezi, če spregovorim še tokrat: Mogoče se jih tam najde deset.« Odgovoril je: »Ne bom jih uničil zaradi teh desetih.«
GOSPOD je potem, ko je nehal govoriti z Abrahamom, odšel. Abraham pa se je vrnil v svoj kraj.