Papež med splošno avdienco: Naučimo se pogosteje zaustavljati se pred Bogom, ki se je razodel v Jezusu Kristusu

VATIKAN (sreda, 11. maj 2011, RV) – »Dragi bratje in sestre, naučimo se pogosteje zaustavljati se pred Bogom, ki se je razodel v Jezusu Kristusu.« Tako je papež Benedikt XVI. pozval k molitvi vernike, ki so se danes dopoldne na Trgu sv. Petra udeležili splošne avdience. »Naučimo se v tišini, v svoji notranjosti prepoznavati njegov glas, ki nas kliče in nas vodi v globino našega bivanja, k izviru življenja, k viru zveličanja, da bi stopili onkraj meja življenja in se odprli Božjemu merilu, odnosu z njim, ki je neskončna ljubezen,« so bile papeževe besede.

Človek je religiozno bitje

Spomnimo, da je prejšnjo sredo papež Benedikt XVI. začel nov niz katehez, posvečenih molitvi. Danes je nadaljeval z razmišljanjem o religioznem čutu, ki je del človeka skozi vso njegovo zgodovino. Vsaka civilizacija, od daljne preteklosti do današnjih dni, je namreč bila religiozna. Človek je po svoji naravi religiozno bitje, je izpostavil papež in navedel besede iz Katekizma katoliške Cerkve: ''Hrepenenje po Bogu je zapisano v človekovo srce, kajti človek je ustvarjen od Boga in za Boga.'' Tudi v današnjem času, v katerem so razvidna znamenja sekularizma in se zdi, da je Bog izginil iz človeškega obzorja, vidimo obujanje religiozni čut in ponovno odkritje pomembnosti Boga v človekovem življenju. »Življenje brez transcendentnega obzorja ne bi imel končnega smisla,« je dejal papež in dodal, da je sreča, h kateri vsi težimo, vedno spontano usmerjetna v prihodnost. Človek ne more sam odgovoriti na uganke človeškega življenja, ki tako včeraj kot danes globoko vznemirjajo človeško srce. Človek sam sebi ni dovolj, je izpostavil papež: »Potrebuje, da se odpre drugemu, nečemu ali nekomu, ki mu lahko podari to, kar mu manjka; mora izstopiti iz samega sebe proti Njemu, ki je sposoben napolniti prostranost in globino njegove želje.«

Molitev je zapisana v srce vsake osebe in vsake kulture

Kot je dejal papež, človek v sebi nosi željo po Bogu: »Človek nosi v sebi žejo po neskončnem, nostalgijo po večnosti, iskanje lepote, željo po ljubezni, potrebo po luči in resnici, ki ga spodbujajo proti Absolutnemu. Človek ve, da se lahko obrne na Boga, ve, da lahko k njemu moli,« so bile papeževe besede. Ta privlačnost Boga, ki jo je sam Bog položil v človeka, je duša molitve, ki se nato izrazi v različnih oblikah in načinih glede na zgodovino, čas, trenutek, milost in celo greh posameznega molilca. Človeška zgodovina je poznala različne oblike molitve, saj je človek razvil različne oblika odprtosti za presežno, tako da lahko prepoznamo molitev kot izkušnjo, ki je navzoča v vsaki religiji in kulturi. Molitev je torej zapisana v srce vsake osebe in vsake kulture, vendar pa se je treba zavedati, da je molitev prej notranja drža kot zaporedje praks in obrazcev, je prej način biti pred Bogom kot pa opravljati dejanja pobožnosti ali izgovarjati besede: »Molitev ima svoje središče v globini osebe in vanjo pogreza svoje korenine,« je povedal Benedikt XVI. in dodal, da je moliti lahko tudi težko. »Molitev je najodličnejši prostor za hvaležnost, za stegovanje k nevidnemu, nepričakovanemu in neizrekljivemu. Zato je molitev za vse izziv, milost, ki jo kličemo, dar Njega, h kateremu se obračamo.«

Bistvo molitve je v usmerjenosti k Drugemu

V vsaki zgodovinski dobi, človek v molitvi obravnava samega sebe in svoje stanje pred Bogom. Doživlja se kot ustvarjeno bitje, potrebno pomoči, nezmožno samo poskrbeti za izpolnitev lastnega življenja in lastnega upanja. V dinamiki tega odnosa z Bogom, ki daje smisel življenju, je eden najbolj tipičnih izrazov molitve klečanje. Ta gesta je po papeževih besedah zelo ambivalentna: po eni strani sem lahko prisiljen poklekniti, kar je znamenje pomanjkanja in suženjstva, po drugi strani pa lahko pokleknem spontano, razglasim svoje omejitve in to, da potrebujem Drugega. Njemu povem, da sem slaboten, ubog, grešnik. »V izkušnji molitve,« je povedal Benedikt XVI., »človeško bitje izrazi celotno zavest o sebi, vse, kar doume o lastnem bivanju, in se hkrati v celoti obrne k Bitju, pred katerim je, usmeri lastno dušo k tisti Skrivnosti, od katere pričakuje izpolnitev najglobljih želja in pomoč pri preseganju pomanjkanja v svojem življenju. V tem gledanju k Drugemu, v tem usmerjanju onkraj je bistvo molitve, kot doživetje realnosti, ki presega zaznavno in naključno.«

Bog vedno prvi kliče človeka k skrivnostnemu srečanju v molitvi

Papež je nadaljeval, da človeško iskanje najde svojo popolno dovršitev samo v Bogu: »Molitev, ki je odprtost in dvigovanje srca k Bogu, postane tako oseben odnos z njim. Četudi človek pozabi svojega Stvarnika, živi in pravi Bog ne preneha prvi klicati človeka k skrivnostnemu srečanju v molitvi,« je še dejal Benedikt XVI. in navedel stavek iz Katekizma katoliške Cerkve: ''Ta korak ljubezni zvestega Boga, je v molitvi vedno prvi, človekov korak je vedno odgovor. Ko se Bog razodeva in odkriva človeka njemu samemu, se molitev izkazuje kot medsebojno klicanje, kot drama zaveze. Po besedah in dejanjih zajema ta drama srce. Razkriva se v svoji zgodovini odrešenja.''

Audio: