Šmarnice – Benedikt XVI. o Mariji 8. dan: Marija, Mati upanja 1. del
Zato kličemo k njej: Sveta Marija, ti si spadala k tistim ponižnim in velikim dušam
v Izraelu, ki so – kakor Simeon – »pričakovali Izraelovo tolažbo« (Lk 2,25), kakor
Ana »upali na odrešenje Jeruzalema« (Lk 2,38). Ti si živela v Izraelovih svetih spisih,
ki so govorili o upanju – o obljubi, ki je bila podarjena Abrahamu in njegovim potomcem
(prim. Lk 1,55). Tako razumemo sveto prestrašenost, ki te je navdala, ko je božji
angel stopil v tvojo izbo in ti povedal, da boš rodila njega, na katerega je upal
Izrael, na katerega je čakal svet. Po tebi, po tvoji privolitvi naj bi se uresničilo
upanje tisočletij ter stopilo v ta svet in njegovo zgodovino. Ti si se uklonila veličini
te naloge in si privolila: »Glej, dekla sem Gospodova; zgodi se mi po tvoji besedi«
(Lk 1,38). Ko si v svetem veselju prek judovskih gora hitela k svoji sorodnici Elizabeti,
si postala podoba prihodnje Cerkve, ki v svojem naročju nosi upanje sveta prek gorovja
zgodovine. A poleg veselja, ki si ga v svoji hvalnici Magnificat izrekla in opevala
v tisočletja, si vedela tudi za temne besede prerokov o trpljenju Božjega služabnika
v tem svetu. Nad rojstvom v betlehemskem hlevu je svetil sijaj angelov, ki so pastirjem
prinesli veselo oznanilo, a hkrati je bilo vse preveč občuteno tudi uboštvo Boga na
tem svetu. Stari Simeon je govoril o meču, ki bo presunil tvojo dušo (prim. Lk 2,35),
o znamenju nasprotovanja, ki bo tvoj Sin na tem svetu.