Benedikt XVI. o Janezu Pavlu II.: Človek, ki živi v Bogu

VATIKAN (sreda, 27. april 2011, RV) – Janez Pavel II. je sedanjega papeža, takrat še kot kardinala, globoko spoštoval. Imenoval ga je zvesti prijatelj. Nedolgo zatem, ko je Benedikt XVI. nasledil Janeza Pavla II. na Petrovem prestolu, oktobra 2005, je sedanji papež v pogovoru za poljsko televizijo (TVP) spregovoril o njunem prijateljstvu.

Najprej je o nadškofu Krakowa slišal govoriti druge, da je velik mislec in da je imel velike zasluge pri zgodovinski korespondenci med poljskimi in nemškimi škofi leta 1965. Prvič pa sta se osebno srečala pred konklavami leta 1978: »Od začetka sem čutil veliko naklonjenost in nezasluženo, zahvaljujoč Bogu, mi je takrat še kot kardinal že takoj podaril svoje prijateljstvo. Hvaležen sem za to zaupanje, ki mi ga je podaril, ne da bi si ga zaslužil. Predvsem ko je molil, sem videl, in ne le razumel, da je bil človek Boga. To je bil temeljni vtis: človek, ki živi z Bogom, ali bolje v Bogu.« Njuna prva srečanja so bila zaznamovana s prisrčnostjo in odsotnostjo predsodkov. Tako se je brez velikih besed in iz srca rodilo prijateljstvo, je povedal Benedikt XVI. Takoj po izvolitvi ga je Janez Pavel II. večkrat poklical na pogovor in kmalu zatem ga je imenoval za prefekta Kongregacije za nauk vere.

V istem pogovoru je Benedikt XVI. izpostavil dva pomenljiva elementa pontifikata svojega predhodnika. Kar zadeva svet, je s svojimi govori, s svojo osebnostjo, prisotnostjo in s svojo sposobnostjo prepričevanja ustvaril novo občutljivost za moralne vrednote in za pomembnost vere v svetu. Vsi kristjani so v njem prepoznali glasnika krščanstva, ne glede na razlike ali celo nepriznavanje Petrovega naslednika. Ustvaril je tudi vzdušje dialoga med velikimi verstvi in občutek skupne odgovornosti za človeštvo na svetu. Kar pa zadeva Cerkev samo, je Benedikt XVI. izpostavil predvsem njegovo sposobnost, kako je za Kristusa navduševal mlade. Poudaril je tudi občutek za veličino Božjega usmiljenja in spodbudil poglobljeno ljubezen do evharistije ter do Marije. Tako je Cerkev vodil k ponotranjenju vere in istočasno k večji učinkovitosti.

Sveti oče je nato spregovoril še o njunih zadnjih srečanjih. Februarja 2005 ga je obiskal na polikliniki Gemelli, nato pa še zadnjič dan pred smrtjo. Janez Pavel II. je vidno trpel, toda zdelo se je, kot da »svoje trpljenje prenaša z Gospodom in za Gospoda«. Iz njega svetila notranja vedrina. Benedikt XVI. je dejal, da je bila ta potrpežljivost v trpljenju zanj velik nauk. Videlo in čutilo se je, kot da se je prepustil Božji volji: »Kljub vidnim bolečinam je bil veder, saj je bil v rokah Božje Ljubezni.«

Janez Pavel II. je Cerkvi zapustil tudi bogato dediščino: 14 enciklik ter mnogo drugih pastoralnih pisem. Benedikt XVI. je te dokumente opredelil kot dragocen zaklad in pristno podajanje 2. vatikanskega koncila, ki Cerkvi še sedaj pomaga biti »Cerkev današnjega in prihodnjega časa«. Zanj osebno pa ta besedila predstavljajo bližino Janeza Pavla II. Preko njih ga vidi in sliši govoriti ter tako ostaja v dialogu z njim: »Seveda ta bližina preko besed ni le bližina z besedili, ampak z osebo. Za besedili je papež sam.« Benedikt XVI. je na koncu opisal še svoje doživljanje, kako se človek, ki gre h Gospodu, ne oddalji, ampak se na nek nov način in v globlji obliki še bolj približa. In tako tudi njemu pomaga biti blizu Gospodu.

Audio: