Kardinal Tucci o Janezu Pavlu II.: Neprenehoma je molil

VATIKAN (torek, 26. april 2011, RV) – Med pričakovanjem beatifikacije Janeza Pavla II. je o svojih spominih nanj spregovoril tudi Roberto Tucci. Kardinal in jezuit, ki je pred kratkim praznoval 90 let in je bil med leti 1973 in 1985 generalni direktor Radia Vatikan, je bil namreč organizator papeževih mednarodnih apostolskih potovanj.

O Janezu Pavlu II. je povedal, da je bil predvsem »človek vere, vere, ki se je napajala v molitvi. Lahko bi rekli, da je neprenehoma molil. Videl sem ga moliti rožni venec ali brevir v avtu, helikopterju, na vlaku, letalu: molil je tudi, ko smo prihajali v kakšno cerkev in smo bili v zamudi. Šel je pred Najsvetejše in ostal tam deset ali tudi dvajset minut.« Kardinal Tucci je dejal, da se je včasih tako zatopil v globoko molitev, da se je zdelo, kot da se niti ne zaveda množice vernikov v cerkvi, ki so mu ploskali in vzklikali. »Ko sem se včasih nato približal in mu rekel, da zamujamo, mi je odvrnil: 'Pater, molitev je pomembnejša od točnosti.'« Janez Pavel II. je bil sposoben zbrati se za molitev v vsaki situaciji. Nekoč, ko so se vračali iz Indije, je moralo letalo zaradi snega pristati v Neaplju. Tam je bilo nato potrebno urediti vse za nenadejano vrnitev v Rim z vlakom, a on se ni čisto nič pritoževal, ampak je mirno čakal in molil.

Kardinal Tucci je izpostavil, da je bil Janez Pavel II. tudi zelo pogumen človek. V ozadju njegovega poguma je bila vera v Gospoda. Ni bil tako prepričan sam vase, ampak je imel veliko gotovost, da mu bo Gospod pomagal: »Prav njegovo zaupanje v Gospoda preko molitve mu je vedno dajalo pogum.«

»Še nekaj, kar je name vedno naredilo globok vtis, je bila papeževa ljubezen do bolnih.« Kardinal je spomnil na srečanje v Mehiki, ko se je Janez Pavel II. zaustavil ob vsakem bolniku posebej, jih pozdravil in mnoge izmed njih poljubil na čelo. Kot organizator je bil Tucci včasih tudi nekoliko zaskrbljen, saj je vedel za papeževo željo, da so bolniki na vozičku pri mašah v prvi vrsti. Bal se je, koliko časa bi lahko trajalo, če bi jih bilo veliko in bi Janez Pavel II. hotel pozdraviti vsakega posebej. Spomnil je na nek dogodek, ko je bilo v ospredju sicer nekaj bolnih, za njimi pa je bila pregrada in za njo še večje število bolnikov: »Takrat mi je papež kar nekoliko ostro rekel: 'Prosim, pusti me mimo!' Morali smo odstraniti pregrado in ga spustiti mimo: šel je in pozdravil prav vse.«

Audio: