Papež Benedikt XVI. odgovoril na vprašanja o Jezusu

RIM (petek, 22. april 2011, RV) – Danes popoldne je papež Benedikt XVI. sodeloval v verski oddaji na 1. programu italijanske državne televizije (RAI). Preko posnetka je odgovoril na sedem vprašanj. Želja je bila na poseben način zaznamovati dan, ko se spominjamo Jezusove nedolžne smrti na križu, s katero nam je izkazal ljubezen do konca.

Prvo vprašanje je papežu zastavila sedemletna deklica, ki je doživela nedavni potres na Japonskem. Povedala mu je, da jo je strah. Hiša, v kateri se je prej počutila varno, se je tresla, in mnogi njeni vrstniki so umrli. Papeža, »ki se pogovarja z Bogom«, kot je dejala sama, je prosila naj ji razloži, zakaj jo mora biti tako zelo strah in zakaj morajo biti otroci žalostni. Benedikt XVI. ji je dejal, da se tudi sam sprašuje, zakaj morajo nekateri zelo trpeti, medtem ko drugi živijo udobno. Odgovorov nimamo. Vemo pa, da je tudi Jezus trpel. Sveti oče je deklici poudaril, da je, ko ostaja žalost, najpomembneje vedeti prav to: »Bog je na vaši strani in bodite prepričani, da vam bo to pomagalo.« Pomembno se je tudi zavedati, da Bog ljubi vsakogar in da so na svetu mnogi, ki mislijo na trpeče in delajo vse, da bi jim pomagali. In nekega dne bomo razumeli, da trpljenje ni bilo prazno in zaman, ampak je bil za njim načrt ljubezni.

Mama, ki skrbi za bolnega otroka, je zastavila drugo vprašanje. Ali je duša njenega sina, ki je že dve leti v trajnem vegetativnem stanju, zapustila njegovo telo? »Duša je zagotovo še vedno prisotna v telesu,« ji je odgovoril sveti oče in dodal, da je sam prepričan tudi, da ta skrita duša v globini čuti materino ljubezen, čeprav ne razume besed. Toda čuti prisotnost ljubezni. Zato je materina skrb tudi resnično dejanje ljubezni velike vrednosti, saj njena prisotnost vstopa v globino skrite duše. Hkrati pa je to dejanje pričevanja vere v Boga in spoštovanja do človeškega življenja.

Naslednje vprašanje so zastavili mladi kristjani iz Bagdada, ki so preganjani tako kot je bil Jezus. Svetega očeta so vprašali, na kakšen način lahko pomagajo krščanski skupnosti v Iraku, da bi le-ta dobro razmislila o emigraciji, ki po njihovem mnenju ni edina rešitev. Papež je dejal, da je problem v razdeljenosti družbe. Manjka zavest, da bi rekli: »Kljub raznolikosti smo en narod s skupno zgodovino, kjer ima vsakdo svoje mesto.« Ponovno bi morali obnoviti to zavest, je izpostavil Benedikt XVI. Hkrati pa je vsem kristjanom v Iraku zagotovil svojo molitev in jih opogumil v zaupanju in potrpežljivosti.

Kaj bi papež svetoval Slonokoščeni obali, je vprašala muslimanska žena. Pred tem ga je pozdravila z arabskimi besedami, naj bo Bog prisoten v pogovoru med njima, in povedala, da so v njeni deželi vse do zdaj kristjani in muslimani živeli v slogi. Tako krščanski kot islamski preroki so namreč spodbujali k miru. »Vedno je bil človek miru,« je sveti oče dejal o Jezusu. Od Božjega sina bi sicer lahko pričakovali, da bo prišel z veliko močjo, a njegova edina moč je bila v ljubezni. »In to nam pokaže pravi obraz Boga. Nasilje nikoli ne pride od Boga, nikoli ne pripomore k dobremu, ampak je uničujoče sredstvo. Ni pot, ki bi vodila iz težav.« Papež zato vztrajno vse sprte strani vabi k odpovedi nasilju in k iskanju poti miru, ki bi ponovno omogočile pozornost drug do drugega.

Peto vprašanje je prišlo iz Italije: kaj je delal Jezus v času med smrtjo in vstajenjem? Sveti oče je razložil, da Jezusov spust pred pekel, ki je omenjen v apostolski veri, ne pomeni geografskega potovanja, ampak pot duše. Jezusova duša, ki je vedno povezana z Očetom, gre do izgubljenih, da bi jih dvignila. Odrešenje namreč vključuje tudi preteklost, je za vse ljudi vseh časov. »Ta spust pred pekel, to je v globino človeškega bitja, v globino preteklosti človeštva, je bistveni del Jezusovega poslanstva kot Odrešenika.« Ljudje pa bomo po smrti prišli pod Jezusov pogled, ki očiščuje in nas bo usposobil za življenje z Bogom in svetniki.

Tudi naslednje vprašanje se je dotaknilo teme o vstajenju, po katerem žene in apostoli Jezusa niso takoj prepoznali. Kaj pomeni, da je imelo njegovo vstalo telo drugačne poteze, kaj je poveličano telo in kako bo to pri nas? Papež je odgovoril, da si pri teh vprašanjih lahko pomagamo vsaj delno razumeti z znamenji, katera nam je dal Jezus. Prvo znamenje je prazen grob, kar pomeni, da je tudi snovnost določena za večnost. Drugo pa je, da je Jezus nad zakoni narave: »Torej obstaja neko novo, drugačno stanje, katerega mi ne poznamo, pokaže pa se v Jezusu. Za vse nas je to velika obljuba, da obstaja novi svet, novo življenje, proti kateremu hodimo.« To je zelo pomembno tudi za razumevanje evharistije: Gospod se nam podari v svojem poveličanem telesu in tako vstopi v osebo. Na ta način smo že v stiku s tem novim življenjem. Z njegovim vstopom človek lahko izstopi iz sebe in tako preide v novo razsežnost življenja.

Zadnje vprašanje pa je bilo o Mariji. Papež je najprej izpostavil človeški vidik Jezusovih besed na križu, ko jo je zaupal Janezu in njega Mariji. »To se mi zdi zelo lepo, zelo pomembno, da pred vsako teologijo v tem vidimo pravo človečnost Jezusa.« Seveda pa ima to dejanje tudi drugo razsežnost, ki zadeva vso zgodovino. Skupaj z Janezom je Jezus Mariji izročil vso Cerkev, njo pa je dal za mater vsem nam. Marija je tudi podoba Cerkve, zaupanje njej pomeni zaupanje Cerkvi. Kristjani ne moremo biti sami, ne moremo živeti krščanstva, zgrajenega po svojih zamislih. Sveti oče je nato poudaril še pomen dejanja izročitve Mariji, katerega so med drugimi storili papeži Pij XII., Pavel VI. in Janez Pavel II.: »Mislim, da je sedaj pomembno ponotranjiti to dejanje, pustiti, da prodre v nas, da se v nas uresniči.« Skupna izročitev Mariji, je dejal, bi morala postati zares naša, da bi nas oblikovala in bi skupaj z njo zares postali Cerkev.

Audio: