Drugi vatikanski koncil – kompas tretjega tisočletja
24. del: Ad gentes

Napačen koncilski duh govori, da je danes treba prenehati z evangelizacijo ter začeti z dialogom. Evangelizacija, razumljena v okviru besed in primerov katoliške vere, je zoperstavljena dialogu z drugimi religijami in verstvi ter tudi z ateisti. Trdi se, da evangelizacija vznemirja, dialog pa povezuje.

Vendar pa koncil tega ne uči. V dekretu o misijonarski dejavnosti Cerkve Ad gentes beremo, da je Cerkev po svoji naravi misijonska. To pomeni, da se Cerkev mora truditi prinašati oznanilo evangelija vsem ljudem. Na ta način odgovarja na najgloblje zahteve svoje katoliškosti in posebnega navodila svojega ustanovitelja: ''Pojdite in učite vse narode.'' Dialog je torej ena od razsežnosti evangelizacije in ne njeno nasprotje.

Koncil uči, da so ne kristjani lahko zveličani, kajti Bog po poteh, ki jih le sam pozna, poklanja svojo milost ljudem, ki ne po lastni krivdi ne poznajo evangelija. Hkrati izpostavlja, da se ne morejo zveličati ljudje, ki vedo, da je bila po Jezusu Kristusu ustanovljena katoliška Cerkev kot potrebna ustanova, in vendar zavračajo vstop vanjo ali ostajanje v njej.

V preteklosti se ni vedno upoštevalo, da oznanjevanje evangelija mora vključevati spoštovanje človekove svobode. Zato koncil jasno pravi, da Cerkev prepoveduje prisiljevanje ali nagovarjanje nekoga z neprimernimi prevarami, da sprejme vero. Obenem se izpostavlja, da Cerkev hkrati odločno zahteva pravico, da se nikogar s krivičnim trpinčenjem ne odvrača od same vere. Te besede se med drugim nanašajo na razmere, v katerih se agresivna laizacija vsiljuje kot misijonarska ali pogosteje kot proti misijonarska.

Audio: